Vse bolj umazan šport

Šport spada med človekove razvedrilne dejavnosti, ki krepijo telo in um, cilj te dejavnosti je torej boljše zdravje. Zmerna rekreacija je seveda najboljša oblika športa, vendar se tudi rekreacija vse bolj oddaljuje od tistega primarnega cilja - vsesplošnega zdravja in dobrega počutja, kajti nekateri posamezniki si zastavljajo tako visoke cilje, da s tem ogrožajo svoje zdravje, posledično pa tudi življenje. Za vrhunski šport pa ne moremo trditi, da je zdrav, saj od človeka lahko terja visok davek: dostikrat je zdravje vrhunskega športnika ogroženo, poškodbe so stalnica (nekatere poškodbe pa lahko pustijo dolgotrajne posledice), vse več športnikov pa tudi umre na vadbišču ali v športni areni.

V vrhunskem športu se vrti vse več denarja, za marsikaterega športnika je to edini način preživljanja, kar športnika seveda dostikrat sili, da poseže po prepovedanih sredstvih (doping), ki mu naj bi omogočili boljše športne rezultate. Vrhunski šport je postal pomembna industrija, od katere živi vse več ljudi. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil šport še deljen na amaterski in profesionalni šport, potem pa se je Mednarodni olimpijski komite vendarle odločil to delitev odpraviti, saj so v resnici tudi „amaterski“ športniki živeli od športa. To je veljalo predvsem za športnike iz t.i. Vzhodnega bloka, ki so bili uradno zaposleni v neki državni instituciji, poleg tega pa so bili deležni še nekaterih ugodnosti in privilegijev. Znano je bilo tudi dejstvo, da so v takratni Nemški Demokratični Republiki športu namenjali ogromna državna sredstva z namenom, da bi njihovi športniki lahko dosegali odmevne uspehe na mednarodnem prizorišču, skratka šlo je za promociji države. Podobno se je dogajalo tudi v takratni Sovjetski Zvezi. Pri doseganju vrhunskih športnih dosežkih so Vzhodnjaki vključevali tudi različne znanstvene ustanove, med njimi seveda tudi farmakologijo, kar je privedlo do dopinga v več oblikah.

Vsa ta dogajanja (sicer to ni bila zgolj značilnost športnikov z Vzhoda) so vzpodbudila mednarodne športne zveze, da so se pričele boriti proti dopingu. Doping se je sicer uporabljal že na koncu 19. stoletja – verjeli ali ne, to je bil strihnin, eden najhujših strupov! Z napredkom kemije in farmakologije po 2.svetovni vojni, so se na tržišču pojavila nova sredstva, ki so vplivala na fizične sposobnosti športnikov. Sprva se je največ uporabljalo amfetamine – poživila, nato pa so zavladali anabolični stereodi. Slednji so zmožni spreminjati fiziko športnika – poveča se mišična masa in absolutna moč. Posledice jemanja teh nedovoljenih sredstev so najbolj vidna pri športnicah, saj postanejo podobne moškim – imajo globlji glas, bolj izrazite mišice, prsi so vidno manjše, postanejo bolj dlakave. Nastala je nuja, da se ustanovi mednarodno telo, ki bi prevzelo nadzor nad tovrstno zlorabo farmakoloških izdelkov. Tako je v 60.-ih letih nastala Svetovna anti-dopinška agencija (WADA), ki je dopingu napovedala vojno. Ker so dopinški testi zelo dragi, je bil ta nadzor dokaj pomanjkljiv, predvsem se je izvajal na Olimpijskih igrah. Na Olimpijadi v Münchnu leta 1972 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca, takrat aktualna svetovna prvakinja, nepričakovano izgubila proti reprezentanci Portorika, kar je bila prvovrstna senzacija. Po odigrani tekmi so na kontrolnem pregledu ugotovili, da je bil eden od portoriških košarkarjev dopingiran. Čeprav bi to moralo zadostovati, da se rezultat tekme razveljavi in da se Jugoslovani uvrstijo v nadaljnje tekmovanje, so se v zakulisju odvijale nečiste igrice in rezultat tekme je ostal – Portoriko pač ni bil kaznovan. Čeprav so se igralci dogovorili, da v takem primeru ne bodo več tekmovali (reprezentanca je s tem izgubila vse možnosti za boj za kolajne), so kasneje svojo odločitev spremenili, seveda pod pritiskom MOK-a in naših športnih funkcionarjev, in nadaljevali so s tekmovanjem. Legendarni srbski košarkar Predrag Simonović je ostal zavezan prejšnjemu dogovoru, zato ni hotel igrati v nadaljevanju turnirja. Simonovića so zaradi tega izključili iz ekipe in nikoli več ni bil poklican v reprezentanco, čeprav je bil tedaj eden najboljših košarkarjev v Evropi.

Eden največjih dopinških škandalov se je zgodil na OI igrah leta 1988 v Seulu, ko je zmagovalec in svetovni rekorder na 100 m – kanadski šprinter Ben Jonson, padel na dopinškem testu. Osvojeno zlato medaljo mu je MOK naknadno odvzel.

Ameriška atletinja Florence Griffith Joyner je dolga leta veljala za najhitrejšo žensko na svetu in ni bila nikoli osumljena, da jemlje nedovoljena sredstva. Toda po koncu njene atletske kariere, je Flo-Yo, kot so jo imenovali, nenadoma umrla v starosti 38 let. Pravi vzrok njene predčasne smrti ni bil nikoli ugotovljen, toda pojavili so se sumi, da je v času svoje športne kariere tudi ona uporabljala nedovoljena sredstva in posledice tega so se pokazale kasneje z njeno prezgodnjo smrtjo.

V zadnjih letih pa sta odjeknili še dve svetovni dopinški aferi – ameriška atletinja Marion Jones in ameriški kolesarski šampion Lance Armstrong. Victor Conte je v televizijski oddaji pričal, da je on osebno Marion Jones večkrat dal nedovoljene substance. Tako je bila sprožena ena največjih športnih afer, saj je bila Jonesonova prva atletinja v zgodovini olimpijskih iger, ki je na eni Olimpijadi osvojila kar 5 zlatih medalj. Marion je bila obsojena na zaporno kazen, odvzeli so ji vse medalje, poleg tega pa so njeni bivši sponzorji od nje zahtevali povračilo vsega denarja, ki ga je v preteklosti od njih prejela. Marion Jones je bankrotirala, danes pa igra profesionalno košarko.

O Lancu Armstrongu se je skozi vso njegovo odmevno kariero pojavljali očitki, da jemlje nedovoljena sredstva. Lance je med svojo kolesarsko kariero zbolel za rakom na modih, bolezen je premagal in zopet začel žeti izjemne rezultate. V sklopu zdravljenja raka je Lance moral jemati tudi nekatera hormonska zdravila, o čemer so bili seveda obveščeni tudi v protidopinških institucijah. Kljub temu so po vsakem njegovem uspehu nekateri zopet pričeli dvomiti o njegovih rezultatih, saj naj bi temeljili na nedovoljenih sredstvih. Lance je bil mnogokrat testiran in nikoli niso našli sledov jemanja dopinga. Prav zaradi tega je vsa ta gonja proti njemu nekoliko čudna, saj so vsi dokazi proti njemu nastali šele dosti kasneje in še ti so zgolj pričevanja ali njegovih bivših moštvenih sovoznikov ali pa osebja, ki je je skrbelo zanj. Kakorkoli že, Lance Armstrong je obsojen jemanja poživil.

Kolesarstvo je izjemno naporen šport in znano je, da je v tem športu veliko nedovoljenih sredstev, to isto velja za atletiko. Vendar danes skoraj ni športa, kjer tekmovalci ne bi jemali katero od prepovedanih substanc. Sin nekega mojega prijatelja, ki je igral tenis, mi je zaupal, da veliko vrhunskih tenisačev jemlje določena pomagala, o čemer se je prepričal na lastne oči. Javna tajna je, da so zvezdniki NBA-ja svojo udeležbo na Olimpijskih igrah pogojevali s tem, da se njih ne sme testirati na nedovoljena sredstva. Olimpijske igre izgubljajo svoj glavni namen – druženje športnikov z vsega sveta, ne glede na njihovo kvaliteto in njihove pretekle uspehe. OI so postale en sam velik posel, kjer ni prostora za romantiko ali nostalgijo („Važno je sodelovati“). V zadnjem času smo priča pojavu, da se s programa OI črtajo tudi nekateri klasični športi, kot je to na primer rokoborba. OI so postale reklamni pano multinacionalk in nič drugega. Meni osebno Olimpijada ne pomeni nič in je v glavnem tudi ne gledam več.

Če nad dopingom bdi mednarodna organizacija, pa so športne stave tiste, ki bodo (so) športu odvzele še tisto zadnje – verodostojnost doseženih rezultatov.

Lahko samo upamo, da športne stave ne vplivajo na rezultate v elitnih športnih tekmovanjih, čeprav primer francoskega rokometnega zvezdnik Karabatića, ki z rokometom služi lepe denarce, poraja sum tudi v to. Pred let se je veliko govorilo o ruskem tenisaču Davidenku, ki je igral res vrhunski tenis, dostikrat pa je izgubil dvoboj s kakim anonimnežem. Ozadje te zgodbe naj bi bilo sledeče: kot izredno talentiranemu mlademu igralcu tenisa naj bi pri njegovi nadaljnji karieri finančno pomagali nekateri iz ruskega kriminalnega podzemlja, ki so kasneje od njega zahtevali povračilo, kar se najlažje doseže preko vnaprej dogovorjenih izidov njegovih dvobojev, kar se unovči preko stav.

Predsednik Slovenske teniške zveze Gregor Krušič je objavil rezultate svoje raziskave, ki pravijo, da je kar 80% vseh teniških dvobojev zrežiranih. Seveda tu ne govorimo o tekmah vrhunskih tenisačev, temveč o tistih, ki se nekako nahajajo pod 100. mestom ATP-ja.

Največ tovrstnih afer je bilo zabeleženih v nogometu, med njimi so sodelovali tudi slovenski nogometaši ali funkcionarji. Gre za mednarodni kriminal, ki ga nadzirajo mafijske združbe v Hongkongu.

Tudi košarka ni imuna na tovrstne pojave. Letos sem iz prve roke slišal, kako se to počne. Pred tekmo, kjer je kvota dobitka izredno visoka, k nekemu pomembnejšemu članu moštva pristopijo neznanci, ki mu ponudijo dokaj zajetne vsote denarja, da na tekmi pač naredi tisto, kar se od njega zahteva. Zavedati se je treba, da se v slovenski košarki vrti zelo malo denarja in če se nek košarkar odloči na ta način zaslužiti dodaten denar, bo zaslužil več denarja, kot ga v celi sezoni prejme od svojega kluba. Taki skušnjavi se le redko kdo lahko upre. Na eni zmed tekem slovenske 1. košarkarske lige so nekateri igralci tekmo lažirali. Tako smo bili priča temu, da domači zvezdniki niso „uspeli“ zadeti koš tudi iz najlažjih pozicij, košarkarji nasprotnega moštva pa so le s težavo to izkoristili, bilo je povsem očitno, da je tekma prodana, česar pa v krovni organizaciji niso prepoznali, zato ni bilo za vpletene nikakršnih sankcij. Toda o takem dogajanju bo pač v prihodnosti morala razmisliti KZS.

Včasih pa na nek športni izid vplivajo tudi drugi faktorji. Tak občutek sem dobil pred dobrim letom dni, ko sta se v finalu teniškega OP ZDA pomerila Srb Novak Djoković in Škot Andrew Murray. Čeprav je bil nesporni favorit tega obračuna Djoković, je zmagal Murrey. Znano je, da sta ta dva igralca izven igrišča velika prijatelja. Znano je tudi dejstvo, da Djoković ni tako tržno zanimiv kot Federer ali Nadal, toda v tržnem smislu je daleč najbolj zanimiv prav Murrey, saj Britanci že zelo dolgo časa niso imeli kakega teniškega šampiona. Kakorkoli že, Novak Djoković takrat ni prikazal svoje vrhunske igre, igral je dokaj medlo in brez potrebnega adrenalina. Poznavalci tenisa so se takemu razpletu finalnega dvoboja nekoliko čudili in pojavile so se govorice o dogovorjenem izidu, saj naj bi zmaga Britanca v teniški šport pritegnila dodaten denar in tudi Djoković naj bi s tem dobil svoj delež kolača.

Kaj storiti?

Boj proti dopingu dosega uspehe, vojna proti dogovorjenimi izidi tekem pa ne bo nikoli dovolj uspešna. Edina rešitev bi bila, da se tovrstne stave prepovedo. Stavnice se morajo zopet preseliti v ilegalo, tako kot je to nekoč že bilo. Stavam se ne bo moč nikdar odkrižati, toda njihovo škodljivo delovanje je potrebno odločno zajeziti. Na žalost državne blagajne v nekaterih državah prejemajo preveč denarja od obdavčitve tovrstne industrije, da bi se mu odpovedale, zato ne gre pričakovati, da bi športne stave kdajkoli prepovedali.

Kjer je veliko denarja je kriminal vedno prisoten.

Po EP v košarki potop slo-košarke?

Pred tremi dnevi sta se v super pokalu srečali moštvi Union Olimpije in Krke, zmagali so Ljubljančani v zadnjih sekundah tekme. Menim, da na tekmah vodilnih slovenskih moštev še nisem videl slabše košarke. Pri Novomeščanih je nastopil tudi Hrvat Buljan, ki naj bi okrepil Krkaše. Tako netalentiraneega in tehnično nepodkovanega igralca, ki naj bi igral v "elitni" ABA ligi še nisem videl! Ali je vodstvo Krke menilo, da bolj ko je nekdo tetoviran, boljši igralec je? Hukić se je izkazal kot popolnoma nepripravljen igralec. Mogoče bo sčasoma le pričel kazati svojo nekdanjo igro, toda v sredo je bil smešen. 

V petek pa se je na prvi tekmi ABA lige na gostovanju v Skopju predstavila Union Olimpija. Halo, ali lahko Olimpija pade še nižje, kot sinoči? Poprečna makedonska ekipa se je izkazala kot dosti prevelik zalogaj za Ljubljančane. "Velika okrepitev" Gailus me je negativno presenetil že v Luciji, mnenje-  takih igralcev imamo v Sloveniji na ducate.

Očitno so vodstva slovenskih klubov izgubila kompas, saj jih vodijo le še agenti, ki mešetarijo na košarkarskem tržišču igralcev. To je definitivno konec košarke v Sloveniji, če dva vodilna kluba ne vesta, kaj bi storila sama s seboj. Ali lahko kdo v obeh ekipah prepozna kak košarkarski talen? Lahko da bo to Hrvat Marinelli ali Omić, vse ostalo je ena sama žalost.

Oba kluba se bosta za svoje bodoče neuspehe zgovarjala na omejena finančna sredstva, resnica pa je, da oba skupaj ne bi smela porabiti več kot slab milijon evrov. Predvsem zaradi stroškov nastopanja in treningov. Igralci obeh moštev skupaj pa niso vredni več kot 1/2 milijona (s hrano in stanovanjem vred).

Realna cena Olimpijinih igralcev (v eur):

Rupnik – 500

Marinelli – 1.000

Brodnik - 300

Salin – 6.000

Gailius – 1.500

Bubnić – 2.500

Omić - 4.000

Augustus – 1.500

Drobnjak – 2.000

Stepheson - 3.000

Joksimovič – 5.000

Pipan (trener) - 3.000

SKUPAJ: cca.300.000 (cela sezona)

Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Še pred slabima dvema desetletjema so naslednice jugoslovanske košarke imele veliko število košarkarskih asov, mnogi med njimi so igrali v najmočnejši ligi na svetu – NBA (Divac, Petrović, Paspalj, Djordjević, Čurćič, Milić, Stojaković, Radja, Kukoć, Tabak, Danilović,...), spet drugi so bili glavni igralci v najboljših evropskih klubih, Hrvaška se je enakopravno kosala v olimpijskem finalu proti „Dream Team“-u, Srbija (RJ) je bila evropska in svetovni prvakinja. Vse to je bila posledica odličnega dela v jugoslovanskih klubih v 80-tih letih, nakar je tem asom sledila nova generacija košarkarjev (Bečirović, Lorbek, Udrih, Slokar, Nesterović, Nachbar, Smodiš, Vujačić, Vujičić, Jarić, Rakočević, Planinić, Tomašević...). Toda produkcija igralcev je postajala vse slabša, čeprav se je vmes vzpostavila liga ABA, ki je oponašala bivšo jugoslovansko ligo. Vendar v tej ligi igrajo po večini igralci druge kategorije, saj naboljši in perspektivni mladi igralci hitro odidejo v tuje klube, kjer je bistveno več denarja. Mnogo od teh igralcev v tujini se ne razvije po pričakovanjih, njihov talent (?) otopi in v svojih sredinah igrajo bolj postransko vlogo. V zadnjih nekaj letih je le še manjše število mlajših košarkarjev, ki v najmočnejših klubih igrajo vidno vlogo: G. Dragić, Peković, Vučević, Krstić, Teodosić, Teletović, N. Bjelica,... Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da le dva (tu omenjena) košarkarja igrata vlogo vodilnega branilca v svojih klubih, kar je zaskrbljujoče. Kvalitetnih igralcev na centrskem položaju verjetno ne bo manjkalo tudi v bodoče, saj na ozemlju bivše države živijo visokorasli narodi.Visokih kril, ki bi imeli tudi odličen met, je le za vzorec.

Pred nekaj meseci je Matjaž Smodiš odkrito spregovoril o stanju v slovenski košarki in bil pri tem zelo kritičen - zelo realen. Presenečen je bil, kako nizka kvalitete košarke se igra v slovenski ligi. Okrcal je tudi sodnike, ki želijo kreirati rezultat tekem. Seveda je njegova kritika povsem upravičena. Slovensko košarko si je prilastila sodniško-difovska naveza (DIF je star, udomačen naziv za Fakulteto za šport- FŠ), ki srbi predvsem za lastne interese (reševanje lastne eksistence). Danes je v ex-jugolovanski košarki malo denarja, zato je tudi borba za honorarje velika. Kot je pred nekaj dnevi poudaril tudi Rašo Nesterović – igralci se delajo na igriščih, kjer se igra basket (trojke), na trenerjih pa je, da igralcem odpravijo določene napake in pomanjkljivosti, da znajo razvijati napad in da igrajo dobro individualno ter ekipno obrambo. Vendar zaradi neznanja trenerjev in zaradi pritiska uprav po čim večjih kratkoročnih uspehih klubskih selekcij, je največji poudarek na šablonski košarki (to velja tudi za člansko 1.ligo). Največkrat je izgovor trenerjev, da če nimajo uigranih napadov, potem njihovi igralci ne znajo odigrati napad. Pred leti je legenda hrvaške košarke Pino Djerdja komentiral enega v vrsti hrvaških reprezentančnih neuspehov z besedami: „Jaz sem mislil, da smo z rusko (beri: šablonsko) košarko prenehali 60. leta.“ Toda na žalost je to postala stalnica pri ex-YU košarki. Tudi trenerji najmlajših selekcij se ukvarjajo predvsem s taktiko. Ti trenerji tudi silijo golobrade fante, da se mnogo prezgodaj pričnejo ukvarjati s fitnesom, namesto da bi pilili individualno tehniko. Tako smo danes priča temu, da so mladi igralci fizično izredno močni, znanja pa imajo manj kot pionirji izpred nekaj desetletji. Trenerji tudi ne spodbujajo produkcijo igralcev, ki bi v odločilnih momentih znali prevzeti odgovornost na igrišču, da bi postali vodje svojih ekip. To je značilnost šole trenerja Sagadina, ki je individualnost sistemsko zatiral. Legendarni jugoslovansko-hrvaški trener Mirko Novosel je pred nekaj dnevi močno okrcal hrvaško reprezentanco, potem ko je visoko izgubila z izredno nekvalitetno srbsko reprezentanco: Ukić predolgo zadržuje žogo, da se v ekipi ne ve, kateri igralci so nosilci igre, skratka Repeša svoje ekipe ne vodi pravilno. (Repeša je sicer odličen trener, toda že večkrat je dokazal svojo neuspešnost, tudi v hrvaški reprezentanci.)

Kakšna bi bila napoved letošnjega EP?

Pred nekaj dnevi sem si ogledal posnetek pripravljalne tekme med Španijo in Francijo. V primerjavi z ostalimi videnimi tekmami, sta ti dve reprezentanci razred zase. Obe ekipi krasita hitra in agresivna igra, Španci so poleg tega vsi po vrsti tudi izredno precizni pri metih z distance. Francozom sicer primanjkuje višina na centrskih položajih, vendar to kompenzirajo z izrednim skokom. Poleg teh dveh pa so tu še izredni Litvanci, Turki imajo odlično ekipo in vrhunskega trenerja, pravo presenečenje pa so zaenkrat tudi Finci. Grki imajo tudi odlično in izkušeno ekipo, zmožno odmevnih rezultatov. Tudi Črnogorci so bili še pred mesecem dni eni izmed favoritov tega prvenstva, toda ob odpovedi nekatrih najboljših igralcev(Peković), so njihove delnice močno upadle. In Slovenija? Njene dosedanje predstave so bili več kot dobre, toda ti rezultati so lahko zavajajoči. Vprašanje je, kaj lahko naša reprezentanca stori na tistih tekmah, ko bo nasprotnik izoliral G. Dragića in Nacbarja? Kako bodo odigrali ostali? Slovenija lahko preseneti in osvoji eno izmed medalj, čeprav je pred 4 leti pod Zdovcem imela boljšo ekipo in jo je le neumnost Jagodnika v obrambi v zadnjih sekundah oropala srebrne medalje. Toda to prvenstvo se igra na domačih tleh, pred glasnimi navijači, kar je lahko zelo pomemben faktor. Pustimo se presenetiti.

To je po mojem trdnem prepričanju zadnja slovenska priložnost za neko odličje, saj se kvaliteta košarke v mnogih nekoč košarkarsko eksotičnih državah vzpenja, pri nas pa nazaduje.