Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Še pred slabima dvema desetletjema so naslednice jugoslovanske košarke imele veliko število košarkarskih asov, mnogi med njimi so igrali v najmočnejši ligi na svetu – NBA (Divac, Petrović, Paspalj, Djordjević, Čurćič, Milić, Stojaković, Radja, Kukoć, Tabak, Danilović,...), spet drugi so bili glavni igralci v najboljših evropskih klubih, Hrvaška se je enakopravno kosala v olimpijskem finalu proti „Dream Team“-u, Srbija (RJ) je bila evropska in svetovni prvakinja. Vse to je bila posledica odličnega dela v jugoslovanskih klubih v 80-tih letih, nakar je tem asom sledila nova generacija košarkarjev (Bečirović, Lorbek, Udrih, Slokar, Nesterović, Nachbar, Smodiš, Vujačić, Vujičić, Jarić, Rakočević, Planinić, Tomašević...). Toda produkcija igralcev je postajala vse slabša, čeprav se je vmes vzpostavila liga ABA, ki je oponašala bivšo jugoslovansko ligo. Vendar v tej ligi igrajo po večini igralci druge kategorije, saj naboljši in perspektivni mladi igralci hitro odidejo v tuje klube, kjer je bistveno več denarja. Mnogo od teh igralcev v tujini se ne razvije po pričakovanjih, njihov talent (?) otopi in v svojih sredinah igrajo bolj postransko vlogo. V zadnjih nekaj letih je le še manjše število mlajših košarkarjev, ki v najmočnejših klubih igrajo vidno vlogo: G. Dragić, Peković, Vučević, Krstić, Teodosić, Teletović, N. Bjelica,... Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da le dva (tu omenjena) košarkarja igrata vlogo vodilnega branilca v svojih klubih, kar je zaskrbljujoče. Kvalitetnih igralcev na centrskem položaju verjetno ne bo manjkalo tudi v bodoče, saj na ozemlju bivše države živijo visokorasli narodi.Visokih kril, ki bi imeli tudi odličen met, je le za vzorec.

Pred nekaj meseci je Matjaž Smodiš odkrito spregovoril o stanju v slovenski košarki in bil pri tem zelo kritičen - zelo realen. Presenečen je bil, kako nizka kvalitete košarke se igra v slovenski ligi. Okrcal je tudi sodnike, ki želijo kreirati rezultat tekem. Seveda je njegova kritika povsem upravičena. Slovensko košarko si je prilastila sodniško-difovska naveza (DIF je star, udomačen naziv za Fakulteto za šport- FŠ), ki srbi predvsem za lastne interese (reševanje lastne eksistence). Danes je v ex-jugolovanski košarki malo denarja, zato je tudi borba za honorarje velika. Kot je pred nekaj dnevi poudaril tudi Rašo Nesterović – igralci se delajo na igriščih, kjer se igra basket (trojke), na trenerjih pa je, da igralcem odpravijo določene napake in pomanjkljivosti, da znajo razvijati napad in da igrajo dobro individualno ter ekipno obrambo. Vendar zaradi neznanja trenerjev in zaradi pritiska uprav po čim večjih kratkoročnih uspehih klubskih selekcij, je največji poudarek na šablonski košarki (to velja tudi za člansko 1.ligo). Največkrat je izgovor trenerjev, da če nimajo uigranih napadov, potem njihovi igralci ne znajo odigrati napad. Pred leti je legenda hrvaške košarke Pino Djerdja komentiral enega v vrsti hrvaških reprezentančnih neuspehov z besedami: „Jaz sem mislil, da smo z rusko (beri: šablonsko) košarko prenehali 60. leta.“ Toda na žalost je to postala stalnica pri ex-YU košarki. Tudi trenerji najmlajših selekcij se ukvarjajo predvsem s taktiko. Ti trenerji tudi silijo golobrade fante, da se mnogo prezgodaj pričnejo ukvarjati s fitnesom, namesto da bi pilili individualno tehniko. Tako smo danes priča temu, da so mladi igralci fizično izredno močni, znanja pa imajo manj kot pionirji izpred nekaj desetletji. Trenerji tudi ne spodbujajo produkcijo igralcev, ki bi v odločilnih momentih znali prevzeti odgovornost na igrišču, da bi postali vodje svojih ekip. To je značilnost šole trenerja Sagadina, ki je individualnost sistemsko zatiral. Legendarni jugoslovansko-hrvaški trener Mirko Novosel je pred nekaj dnevi močno okrcal hrvaško reprezentanco, potem ko je visoko izgubila z izredno nekvalitetno srbsko reprezentanco: Ukić predolgo zadržuje žogo, da se v ekipi ne ve, kateri igralci so nosilci igre, skratka Repeša svoje ekipe ne vodi pravilno. (Repeša je sicer odličen trener, toda že večkrat je dokazal svojo neuspešnost, tudi v hrvaški reprezentanci.)

Kakšna bi bila napoved letošnjega EP?

Pred nekaj dnevi sem si ogledal posnetek pripravljalne tekme med Španijo in Francijo. V primerjavi z ostalimi videnimi tekmami, sta ti dve reprezentanci razred zase. Obe ekipi krasita hitra in agresivna igra, Španci so poleg tega vsi po vrsti tudi izredno precizni pri metih z distance. Francozom sicer primanjkuje višina na centrskih položajih, vendar to kompenzirajo z izrednim skokom. Poleg teh dveh pa so tu še izredni Litvanci, Turki imajo odlično ekipo in vrhunskega trenerja, pravo presenečenje pa so zaenkrat tudi Finci. Grki imajo tudi odlično in izkušeno ekipo, zmožno odmevnih rezultatov. Tudi Črnogorci so bili še pred mesecem dni eni izmed favoritov tega prvenstva, toda ob odpovedi nekatrih najboljših igralcev(Peković), so njihove delnice močno upadle. In Slovenija? Njene dosedanje predstave so bili več kot dobre, toda ti rezultati so lahko zavajajoči. Vprašanje je, kaj lahko naša reprezentanca stori na tistih tekmah, ko bo nasprotnik izoliral G. Dragića in Nacbarja? Kako bodo odigrali ostali? Slovenija lahko preseneti in osvoji eno izmed medalj, čeprav je pred 4 leti pod Zdovcem imela boljšo ekipo in jo je le neumnost Jagodnika v obrambi v zadnjih sekundah oropala srebrne medalje. Toda to prvenstvo se igra na domačih tleh, pred glasnimi navijači, kar je lahko zelo pomemben faktor. Pustimo se presenetiti.

To je po mojem trdnem prepričanju zadnja slovenska priložnost za neko odličje, saj se kvaliteta košarke v mnogih nekoč košarkarsko eksotičnih državah vzpenja, pri nas pa nazaduje.