Vse bolj umazan šport

Šport spada med človekove razvedrilne dejavnosti, ki krepijo telo in um, cilj te dejavnosti je torej boljše zdravje. Zmerna rekreacija je seveda najboljša oblika športa, vendar se tudi rekreacija vse bolj oddaljuje od tistega primarnega cilja - vsesplošnega zdravja in dobrega počutja, kajti nekateri posamezniki si zastavljajo tako visoke cilje, da s tem ogrožajo svoje zdravje, posledično pa tudi življenje. Za vrhunski šport pa ne moremo trditi, da je zdrav, saj od človeka lahko terja visok davek: dostikrat je zdravje vrhunskega športnika ogroženo, poškodbe so stalnica (nekatere poškodbe pa lahko pustijo dolgotrajne posledice), vse več športnikov pa tudi umre na vadbišču ali v športni areni.

V vrhunskem športu se vrti vse več denarja, za marsikaterega športnika je to edini način preživljanja, kar športnika seveda dostikrat sili, da poseže po prepovedanih sredstvih (doping), ki mu naj bi omogočili boljše športne rezultate. Vrhunski šport je postal pomembna industrija, od katere živi vse več ljudi. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil šport še deljen na amaterski in profesionalni šport, potem pa se je Mednarodni olimpijski komite vendarle odločil to delitev odpraviti, saj so v resnici tudi „amaterski“ športniki živeli od športa. To je veljalo predvsem za športnike iz t.i. Vzhodnega bloka, ki so bili uradno zaposleni v neki državni instituciji, poleg tega pa so bili deležni še nekaterih ugodnosti in privilegijev. Znano je bilo tudi dejstvo, da so v takratni Nemški Demokratični Republiki športu namenjali ogromna državna sredstva z namenom, da bi njihovi športniki lahko dosegali odmevne uspehe na mednarodnem prizorišču, skratka šlo je za promociji države. Podobno se je dogajalo tudi v takratni Sovjetski Zvezi. Pri doseganju vrhunskih športnih dosežkih so Vzhodnjaki vključevali tudi različne znanstvene ustanove, med njimi seveda tudi farmakologijo, kar je privedlo do dopinga v več oblikah.

Vsa ta dogajanja (sicer to ni bila zgolj značilnost športnikov z Vzhoda) so vzpodbudila mednarodne športne zveze, da so se pričele boriti proti dopingu. Doping se je sicer uporabljal že na koncu 19. stoletja – verjeli ali ne, to je bil strihnin, eden najhujših strupov! Z napredkom kemije in farmakologije po 2.svetovni vojni, so se na tržišču pojavila nova sredstva, ki so vplivala na fizične sposobnosti športnikov. Sprva se je največ uporabljalo amfetamine – poživila, nato pa so zavladali anabolični stereodi. Slednji so zmožni spreminjati fiziko športnika – poveča se mišična masa in absolutna moč. Posledice jemanja teh nedovoljenih sredstev so najbolj vidna pri športnicah, saj postanejo podobne moškim – imajo globlji glas, bolj izrazite mišice, prsi so vidno manjše, postanejo bolj dlakave. Nastala je nuja, da se ustanovi mednarodno telo, ki bi prevzelo nadzor nad tovrstno zlorabo farmakoloških izdelkov. Tako je v 60.-ih letih nastala Svetovna anti-dopinška agencija (WADA), ki je dopingu napovedala vojno. Ker so dopinški testi zelo dragi, je bil ta nadzor dokaj pomanjkljiv, predvsem se je izvajal na Olimpijskih igrah. Na Olimpijadi v Münchnu leta 1972 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca, takrat aktualna svetovna prvakinja, nepričakovano izgubila proti reprezentanci Portorika, kar je bila prvovrstna senzacija. Po odigrani tekmi so na kontrolnem pregledu ugotovili, da je bil eden od portoriških košarkarjev dopingiran. Čeprav bi to moralo zadostovati, da se rezultat tekme razveljavi in da se Jugoslovani uvrstijo v nadaljnje tekmovanje, so se v zakulisju odvijale nečiste igrice in rezultat tekme je ostal – Portoriko pač ni bil kaznovan. Čeprav so se igralci dogovorili, da v takem primeru ne bodo več tekmovali (reprezentanca je s tem izgubila vse možnosti za boj za kolajne), so kasneje svojo odločitev spremenili, seveda pod pritiskom MOK-a in naših športnih funkcionarjev, in nadaljevali so s tekmovanjem. Legendarni srbski košarkar Predrag Simonović je ostal zavezan prejšnjemu dogovoru, zato ni hotel igrati v nadaljevanju turnirja. Simonovića so zaradi tega izključili iz ekipe in nikoli več ni bil poklican v reprezentanco, čeprav je bil tedaj eden najboljših košarkarjev v Evropi.

Eden največjih dopinških škandalov se je zgodil na OI igrah leta 1988 v Seulu, ko je zmagovalec in svetovni rekorder na 100 m – kanadski šprinter Ben Jonson, padel na dopinškem testu. Osvojeno zlato medaljo mu je MOK naknadno odvzel.

Ameriška atletinja Florence Griffith Joyner je dolga leta veljala za najhitrejšo žensko na svetu in ni bila nikoli osumljena, da jemlje nedovoljena sredstva. Toda po koncu njene atletske kariere, je Flo-Yo, kot so jo imenovali, nenadoma umrla v starosti 38 let. Pravi vzrok njene predčasne smrti ni bil nikoli ugotovljen, toda pojavili so se sumi, da je v času svoje športne kariere tudi ona uporabljala nedovoljena sredstva in posledice tega so se pokazale kasneje z njeno prezgodnjo smrtjo.

V zadnjih letih pa sta odjeknili še dve svetovni dopinški aferi – ameriška atletinja Marion Jones in ameriški kolesarski šampion Lance Armstrong. Victor Conte je v televizijski oddaji pričal, da je on osebno Marion Jones večkrat dal nedovoljene substance. Tako je bila sprožena ena največjih športnih afer, saj je bila Jonesonova prva atletinja v zgodovini olimpijskih iger, ki je na eni Olimpijadi osvojila kar 5 zlatih medalj. Marion je bila obsojena na zaporno kazen, odvzeli so ji vse medalje, poleg tega pa so njeni bivši sponzorji od nje zahtevali povračilo vsega denarja, ki ga je v preteklosti od njih prejela. Marion Jones je bankrotirala, danes pa igra profesionalno košarko.

O Lancu Armstrongu se je skozi vso njegovo odmevno kariero pojavljali očitki, da jemlje nedovoljena sredstva. Lance je med svojo kolesarsko kariero zbolel za rakom na modih, bolezen je premagal in zopet začel žeti izjemne rezultate. V sklopu zdravljenja raka je Lance moral jemati tudi nekatera hormonska zdravila, o čemer so bili seveda obveščeni tudi v protidopinških institucijah. Kljub temu so po vsakem njegovem uspehu nekateri zopet pričeli dvomiti o njegovih rezultatih, saj naj bi temeljili na nedovoljenih sredstvih. Lance je bil mnogokrat testiran in nikoli niso našli sledov jemanja dopinga. Prav zaradi tega je vsa ta gonja proti njemu nekoliko čudna, saj so vsi dokazi proti njemu nastali šele dosti kasneje in še ti so zgolj pričevanja ali njegovih bivših moštvenih sovoznikov ali pa osebja, ki je je skrbelo zanj. Kakorkoli že, Lance Armstrong je obsojen jemanja poživil.

Kolesarstvo je izjemno naporen šport in znano je, da je v tem športu veliko nedovoljenih sredstev, to isto velja za atletiko. Vendar danes skoraj ni športa, kjer tekmovalci ne bi jemali katero od prepovedanih substanc. Sin nekega mojega prijatelja, ki je igral tenis, mi je zaupal, da veliko vrhunskih tenisačev jemlje določena pomagala, o čemer se je prepričal na lastne oči. Javna tajna je, da so zvezdniki NBA-ja svojo udeležbo na Olimpijskih igrah pogojevali s tem, da se njih ne sme testirati na nedovoljena sredstva. Olimpijske igre izgubljajo svoj glavni namen – druženje športnikov z vsega sveta, ne glede na njihovo kvaliteto in njihove pretekle uspehe. OI so postale en sam velik posel, kjer ni prostora za romantiko ali nostalgijo („Važno je sodelovati“). V zadnjem času smo priča pojavu, da se s programa OI črtajo tudi nekateri klasični športi, kot je to na primer rokoborba. OI so postale reklamni pano multinacionalk in nič drugega. Meni osebno Olimpijada ne pomeni nič in je v glavnem tudi ne gledam več.

Če nad dopingom bdi mednarodna organizacija, pa so športne stave tiste, ki bodo (so) športu odvzele še tisto zadnje – verodostojnost doseženih rezultatov.

Lahko samo upamo, da športne stave ne vplivajo na rezultate v elitnih športnih tekmovanjih, čeprav primer francoskega rokometnega zvezdnik Karabatića, ki z rokometom služi lepe denarce, poraja sum tudi v to. Pred let se je veliko govorilo o ruskem tenisaču Davidenku, ki je igral res vrhunski tenis, dostikrat pa je izgubil dvoboj s kakim anonimnežem. Ozadje te zgodbe naj bi bilo sledeče: kot izredno talentiranemu mlademu igralcu tenisa naj bi pri njegovi nadaljnji karieri finančno pomagali nekateri iz ruskega kriminalnega podzemlja, ki so kasneje od njega zahtevali povračilo, kar se najlažje doseže preko vnaprej dogovorjenih izidov njegovih dvobojev, kar se unovči preko stav.

Predsednik Slovenske teniške zveze Gregor Krušič je objavil rezultate svoje raziskave, ki pravijo, da je kar 80% vseh teniških dvobojev zrežiranih. Seveda tu ne govorimo o tekmah vrhunskih tenisačev, temveč o tistih, ki se nekako nahajajo pod 100. mestom ATP-ja.

Največ tovrstnih afer je bilo zabeleženih v nogometu, med njimi so sodelovali tudi slovenski nogometaši ali funkcionarji. Gre za mednarodni kriminal, ki ga nadzirajo mafijske združbe v Hongkongu.

Tudi košarka ni imuna na tovrstne pojave. Letos sem iz prve roke slišal, kako se to počne. Pred tekmo, kjer je kvota dobitka izredno visoka, k nekemu pomembnejšemu članu moštva pristopijo neznanci, ki mu ponudijo dokaj zajetne vsote denarja, da na tekmi pač naredi tisto, kar se od njega zahteva. Zavedati se je treba, da se v slovenski košarki vrti zelo malo denarja in če se nek košarkar odloči na ta način zaslužiti dodaten denar, bo zaslužil več denarja, kot ga v celi sezoni prejme od svojega kluba. Taki skušnjavi se le redko kdo lahko upre. Na eni zmed tekem slovenske 1. košarkarske lige so nekateri igralci tekmo lažirali. Tako smo bili priča temu, da domači zvezdniki niso „uspeli“ zadeti koš tudi iz najlažjih pozicij, košarkarji nasprotnega moštva pa so le s težavo to izkoristili, bilo je povsem očitno, da je tekma prodana, česar pa v krovni organizaciji niso prepoznali, zato ni bilo za vpletene nikakršnih sankcij. Toda o takem dogajanju bo pač v prihodnosti morala razmisliti KZS.

Včasih pa na nek športni izid vplivajo tudi drugi faktorji. Tak občutek sem dobil pred dobrim letom dni, ko sta se v finalu teniškega OP ZDA pomerila Srb Novak Djoković in Škot Andrew Murray. Čeprav je bil nesporni favorit tega obračuna Djoković, je zmagal Murrey. Znano je, da sta ta dva igralca izven igrišča velika prijatelja. Znano je tudi dejstvo, da Djoković ni tako tržno zanimiv kot Federer ali Nadal, toda v tržnem smislu je daleč najbolj zanimiv prav Murrey, saj Britanci že zelo dolgo časa niso imeli kakega teniškega šampiona. Kakorkoli že, Novak Djoković takrat ni prikazal svoje vrhunske igre, igral je dokaj medlo in brez potrebnega adrenalina. Poznavalci tenisa so se takemu razpletu finalnega dvoboja nekoliko čudili in pojavile so se govorice o dogovorjenem izidu, saj naj bi zmaga Britanca v teniški šport pritegnila dodaten denar in tudi Djoković naj bi s tem dobil svoj delež kolača.

Kaj storiti?

Boj proti dopingu dosega uspehe, vojna proti dogovorjenimi izidi tekem pa ne bo nikoli dovolj uspešna. Edina rešitev bi bila, da se tovrstne stave prepovedo. Stavnice se morajo zopet preseliti v ilegalo, tako kot je to nekoč že bilo. Stavam se ne bo moč nikdar odkrižati, toda njihovo škodljivo delovanje je potrebno odločno zajeziti. Na žalost državne blagajne v nekaterih državah prejemajo preveč denarja od obdavčitve tovrstne industrije, da bi se mu odpovedale, zato ne gre pričakovati, da bi športne stave kdajkoli prepovedali.

Kjer je veliko denarja je kriminal vedno prisoten.

Po EP v košarki potop slo-košarke?

Pred tremi dnevi sta se v super pokalu srečali moštvi Union Olimpije in Krke, zmagali so Ljubljančani v zadnjih sekundah tekme. Menim, da na tekmah vodilnih slovenskih moštev še nisem videl slabše košarke. Pri Novomeščanih je nastopil tudi Hrvat Buljan, ki naj bi okrepil Krkaše. Tako netalentiraneega in tehnično nepodkovanega igralca, ki naj bi igral v "elitni" ABA ligi še nisem videl! Ali je vodstvo Krke menilo, da bolj ko je nekdo tetoviran, boljši igralec je? Hukić se je izkazal kot popolnoma nepripravljen igralec. Mogoče bo sčasoma le pričel kazati svojo nekdanjo igro, toda v sredo je bil smešen. 

V petek pa se je na prvi tekmi ABA lige na gostovanju v Skopju predstavila Union Olimpija. Halo, ali lahko Olimpija pade še nižje, kot sinoči? Poprečna makedonska ekipa se je izkazala kot dosti prevelik zalogaj za Ljubljančane. "Velika okrepitev" Gailus me je negativno presenetil že v Luciji, mnenje-  takih igralcev imamo v Sloveniji na ducate.

Očitno so vodstva slovenskih klubov izgubila kompas, saj jih vodijo le še agenti, ki mešetarijo na košarkarskem tržišču igralcev. To je definitivno konec košarke v Sloveniji, če dva vodilna kluba ne vesta, kaj bi storila sama s seboj. Ali lahko kdo v obeh ekipah prepozna kak košarkarski talen? Lahko da bo to Hrvat Marinelli ali Omić, vse ostalo je ena sama žalost.

Oba kluba se bosta za svoje bodoče neuspehe zgovarjala na omejena finančna sredstva, resnica pa je, da oba skupaj ne bi smela porabiti več kot slab milijon evrov. Predvsem zaradi stroškov nastopanja in treningov. Igralci obeh moštev skupaj pa niso vredni več kot 1/2 milijona (s hrano in stanovanjem vred).

Realna cena Olimpijinih igralcev (v eur):

Rupnik – 500

Marinelli – 1.000

Brodnik - 300

Salin – 6.000

Gailius – 1.500

Bubnić – 2.500

Omić - 4.000

Augustus – 1.500

Drobnjak – 2.000

Stepheson - 3.000

Joksimovič – 5.000

Pipan (trener) - 3.000

SKUPAJ: cca.300.000 (cela sezona)

Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke

Še pred slabima dvema desetletjema so naslednice jugoslovanske košarke imele veliko število košarkarskih asov, mnogi med njimi so igrali v najmočnejši ligi na svetu – NBA (Divac, Petrović, Paspalj, Djordjević, Čurćič, Milić, Stojaković, Radja, Kukoć, Tabak, Danilović,...), spet drugi so bili glavni igralci v najboljših evropskih klubih, Hrvaška se je enakopravno kosala v olimpijskem finalu proti „Dream Team“-u, Srbija (RJ) je bila evropska in svetovni prvakinja. Vse to je bila posledica odličnega dela v jugoslovanskih klubih v 80-tih letih, nakar je tem asom sledila nova generacija košarkarjev (Bečirović, Lorbek, Udrih, Slokar, Nesterović, Nachbar, Smodiš, Vujačić, Vujičić, Jarić, Rakočević, Planinić, Tomašević...). Toda produkcija igralcev je postajala vse slabša, čeprav se je vmes vzpostavila liga ABA, ki je oponašala bivšo jugoslovansko ligo. Vendar v tej ligi igrajo po večini igralci druge kategorije, saj naboljši in perspektivni mladi igralci hitro odidejo v tuje klube, kjer je bistveno več denarja. Mnogo od teh igralcev v tujini se ne razvije po pričakovanjih, njihov talent (?) otopi in v svojih sredinah igrajo bolj postransko vlogo. V zadnjih nekaj letih je le še manjše število mlajših košarkarjev, ki v najmočnejših klubih igrajo vidno vlogo: G. Dragić, Peković, Vučević, Krstić, Teodosić, Teletović, N. Bjelica,... Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da le dva (tu omenjena) košarkarja igrata vlogo vodilnega branilca v svojih klubih, kar je zaskrbljujoče. Kvalitetnih igralcev na centrskem položaju verjetno ne bo manjkalo tudi v bodoče, saj na ozemlju bivše države živijo visokorasli narodi.Visokih kril, ki bi imeli tudi odličen met, je le za vzorec.

Pred nekaj meseci je Matjaž Smodiš odkrito spregovoril o stanju v slovenski košarki in bil pri tem zelo kritičen - zelo realen. Presenečen je bil, kako nizka kvalitete košarke se igra v slovenski ligi. Okrcal je tudi sodnike, ki želijo kreirati rezultat tekem. Seveda je njegova kritika povsem upravičena. Slovensko košarko si je prilastila sodniško-difovska naveza (DIF je star, udomačen naziv za Fakulteto za šport- FŠ), ki srbi predvsem za lastne interese (reševanje lastne eksistence). Danes je v ex-jugolovanski košarki malo denarja, zato je tudi borba za honorarje velika. Kot je pred nekaj dnevi poudaril tudi Rašo Nesterović – igralci se delajo na igriščih, kjer se igra basket (trojke), na trenerjih pa je, da igralcem odpravijo določene napake in pomanjkljivosti, da znajo razvijati napad in da igrajo dobro individualno ter ekipno obrambo. Vendar zaradi neznanja trenerjev in zaradi pritiska uprav po čim večjih kratkoročnih uspehih klubskih selekcij, je največji poudarek na šablonski košarki (to velja tudi za člansko 1.ligo). Največkrat je izgovor trenerjev, da če nimajo uigranih napadov, potem njihovi igralci ne znajo odigrati napad. Pred leti je legenda hrvaške košarke Pino Djerdja komentiral enega v vrsti hrvaških reprezentančnih neuspehov z besedami: „Jaz sem mislil, da smo z rusko (beri: šablonsko) košarko prenehali 60. leta.“ Toda na žalost je to postala stalnica pri ex-YU košarki. Tudi trenerji najmlajših selekcij se ukvarjajo predvsem s taktiko. Ti trenerji tudi silijo golobrade fante, da se mnogo prezgodaj pričnejo ukvarjati s fitnesom, namesto da bi pilili individualno tehniko. Tako smo danes priča temu, da so mladi igralci fizično izredno močni, znanja pa imajo manj kot pionirji izpred nekaj desetletji. Trenerji tudi ne spodbujajo produkcijo igralcev, ki bi v odločilnih momentih znali prevzeti odgovornost na igrišču, da bi postali vodje svojih ekip. To je značilnost šole trenerja Sagadina, ki je individualnost sistemsko zatiral. Legendarni jugoslovansko-hrvaški trener Mirko Novosel je pred nekaj dnevi močno okrcal hrvaško reprezentanco, potem ko je visoko izgubila z izredno nekvalitetno srbsko reprezentanco: Ukić predolgo zadržuje žogo, da se v ekipi ne ve, kateri igralci so nosilci igre, skratka Repeša svoje ekipe ne vodi pravilno. (Repeša je sicer odličen trener, toda že večkrat je dokazal svojo neuspešnost, tudi v hrvaški reprezentanci.)

Kakšna bi bila napoved letošnjega EP?

Pred nekaj dnevi sem si ogledal posnetek pripravljalne tekme med Španijo in Francijo. V primerjavi z ostalimi videnimi tekmami, sta ti dve reprezentanci razred zase. Obe ekipi krasita hitra in agresivna igra, Španci so poleg tega vsi po vrsti tudi izredno precizni pri metih z distance. Francozom sicer primanjkuje višina na centrskih položajih, vendar to kompenzirajo z izrednim skokom. Poleg teh dveh pa so tu še izredni Litvanci, Turki imajo odlično ekipo in vrhunskega trenerja, pravo presenečenje pa so zaenkrat tudi Finci. Grki imajo tudi odlično in izkušeno ekipo, zmožno odmevnih rezultatov. Tudi Črnogorci so bili še pred mesecem dni eni izmed favoritov tega prvenstva, toda ob odpovedi nekatrih najboljših igralcev(Peković), so njihove delnice močno upadle. In Slovenija? Njene dosedanje predstave so bili več kot dobre, toda ti rezultati so lahko zavajajoči. Vprašanje je, kaj lahko naša reprezentanca stori na tistih tekmah, ko bo nasprotnik izoliral G. Dragića in Nacbarja? Kako bodo odigrali ostali? Slovenija lahko preseneti in osvoji eno izmed medalj, čeprav je pred 4 leti pod Zdovcem imela boljšo ekipo in jo je le neumnost Jagodnika v obrambi v zadnjih sekundah oropala srebrne medalje. Toda to prvenstvo se igra na domačih tleh, pred glasnimi navijači, kar je lahko zelo pomemben faktor. Pustimo se presenetiti.

To je po mojem trdnem prepričanju zadnja slovenska priložnost za neko odličje, saj se kvaliteta košarke v mnogih nekoč košarkarsko eksotičnih državah vzpenja, pri nas pa nazaduje.

ANALIZA SLOVENSKE KOŠARKE IN NJENA PERSPEKTIVA

Od samega začetka jugoslovanske košarke je v tem športu imela Slovenija zelo pomembno vlogo. Do leta 1970 je Olimpija osvojila kar sedemkrat naslov državnega prvaka. Prav tistega leta pa je Ljubljana gostila Svetovno prvenstvo v košarki in Jugoslavija je prvič osvojila zlato kolajno. Hkrati pa je to bil tudi konec t.i. 'romantične košarke', katere predstavnika sta bila Slovenec Ivo Daneu in Srb Radivoje Korać. V italijanski Gorici je že naslednje leto jugoslovanska kadetska reprezentanca pod vodstvom hrvaškega trenerja Mirka Novosela osvojila naslov evropskega prvaka, naslednje leto v Zadru pa še naslov mladinskega prvaka. To moštvo je kasneje postalo ogrodje nove izredno uspešne reprezentance, ki je prevzela primat v Evropi pa tudi v amaterski svetovni košarki. Kičanović, Delibašić, Jerkov, Žižić in ostali so združili moči še z zvezdo ameriške študentske košarke Krešimirjem Čosićem, priključil pa se je še Dražen Dalipagić. V teh 70-tih letih so briljirali še take zvezde kot sta bila Ljubodrag Simonović in Zoran Slavnić. V tistem desetletju je bila Olimpija sicer najbogatejši klub v Jugoslaviji, toda stare slave ni nikdar obnovila, je pa bila nesporno najboljša v Sloveniji. Olimpija je stalno menjavala trenerje in igralce, pri tem pa trošila velike vsote denarja. Slobodan Subotić, igralec Olimpije in nesojeni član svetovnih prvakov v Manili 1978, ki je kasneje imel v Grčiji fenomenalno športno in medijsko kariero, je izračunal, s kolikimi soigralci je igral v Olimpijij – skoraj 80! Kljub temu pa uspehov ni bilo, nekajkrat se je celo borila za obstanek v elitni jugoslovanski ligi. Klub je zanemarjal tudi svoj mladinski pogon, čeprav so njeni kadeti dvakrat osvojili naslov jugoslovanskih prvakov, toda mladincem so bili taki uspehi nedosegljivi. V članskem moštvu je bilo zelo malo slovenskih igralcev, pa še ti niso igrali kake vidnejše vloge, šele s prihodom Mariborčana Petra Vilfana, ki je prestopil iz splitske Jugoplastike, je 'slovenski košarkarski nacionalni ponos' dobil slovensko igralsko zvezdo.
Na začetku 80.-ih je Olimpija prvič izpadla iz elitne 1. jugoslovanske košarkarske lige, v Sloveniji pa so nastali novi košarkarski centri (Celje, Maribor), kjer je obstajala permanentna produkcija odličnih mladih košarkarjev. Zaradi spremenjenih razmer moči v jugoslovanski košarki, je Olimpija vse težje kupovala 'tuje' igralce in trenerje, zato se je morala obrniti na slovenski trg. Celjan Zmago Sagadin je tako postal „rešitelj“ kluba, vzpostavil je bazo mladih igralcev, ki so v glavnem prihajali iz drugih slovenskih klubov, kasneje pa tudi iz tujine. Hauptman, Kotnik, Pipan, Golc, Mirt, Tovornik, Zdovc... so postali nosilci ljubljanske ekipe. V jugoslovanski košarki sicer Olimpija ni imela kakih vidnejših uspehov, toda pričelo se je nekaj dogajati, kar je bilo najvažnejše. Medtem so jugoslovanski klubi osvajali naslove evropskih klubskih prvakov (Cibona, Split, Partizan), Olimpija pa je skušala znova postati pomemben faktor. Milan Kučan, kot bivši predsednik kluba, je vseskozi deloval v ozadju in Olimpiji vedno priskrbel dovolj denarja. Končno je v 90-tih Olimpiji uspel mednarodni podvig, ko so osvojili drugo najpomembnejšo lovoriko v evropski klubski košarki, konec desetletja pa jim je uspelo priti tudi na zaključni turnir četverice v najelitnejšem tekmovanju. Kotnik, Milić, Nesterović, Tušek, Gorenc, Brezec,Udrih, Bečirović in Zdovc, so po odhodu iz Olimpije postali zvezde evropske in tudi svetovne košarke (vključno z NBA). Toda na slovenskih tleh je Olimpija imela vse večjo konkurenco in njen primat je bil ogrožen.
V novem tisočletju pa so se stvari za Ljubljančane še bolj zaostrile in kmalu smo doživeli, da je novomeška Krka Olimpijo vrgla s prestola. K sreči je bilo ustanovljeno novo najelitnejše evropsko klubsko tekmovanje – Evroliga. Ljubljančani so v tem tekmovanju dobili priviligiran status, tako da so kljub nekajkratni izgubi naslova državnih prvakov ostajali v tej ligi.
V vsem tem obdobju Olimpija ni imela težav z denarjem, kar sta tandem Sagadin-Lorbek s pridom izkoristila za svoj žep, zaradi ne transparentnega poslovanja pa sta klubu povzročila hudo finančno krizo, ki se vleče že skoraj eno celo desetletje. Danes je ta trofejni klub pred popolnim propadom in to v vseh pogledih.
Za zaključek tega poglavja pa je potrebno še opomniti, da v vseh teh letih iz Olimpijin mladinski pogon ni sproduciral niti enega vrhunskega košarkarja. Marsikdo bi pripomnil: kaj pa Jaka Daneu? Ta fant ne bi nikdar dobil prave možnosti, če ne bi bil sin legende slovenske in svetovne košarke.
Olimpija se je vseskozi zanašala na delo z mladimi v drugih klubih, sedaj, ko pa so nastopili časi recesije, denarja za nakupe igralcev preprosto ni več. Ali bo klub prestal to veliko krizo je vprašanje, na katerega odgovor bomo kmalu dobili. Glede na to, da Zoran Janković ni dobil mandata za vodenje slovenske vlade, se Olimpiji slabo piše.
Toda to ni prava tragedija. Ta se odvija po vsem slovenskem prostoru. Če so v preteklosti drugi slovenski košarkarski klubi zelo dobro delali z mladimi, je danes ta situacija povsem drugačna. Ker vzgledi vlečejo, so po osamosvojitvi Sloveniji tudi drugi slovenski klubi pričeli delati po vzgledu Olimpije. Pričeli so kupovati tuje košarkarje (ZDA, Balkan) in tiste slovenske, ki so bili že na koncu športne kariere. Vse to je veliko stalo, zato so to bile po večini zgolj kratkotrajne zgodbe. Koper, Rogaška, Idrija so v določenem momentu parirali Olimpiji v državnem prvenstvu, že po dveh, treh sezonah pa so bankrotirali in bili izbrisani iz seznama klubov. Laško, Polzela in Krka pa so nekako obstali, Krka pa je celo najuspešnejši klub v pretekli sezoni, tako doma kot v mednarodnih tekmovanjih.
Z osamosvojitvijo je Slovenija postala tudi enakopravna članica Fibe ter se tako vključila v mednarodna reprezentančna tekmovanja. Kljub velikemu številu izredno kakovostnih igralcev, so bili reprezentančni uspehi dokaj klavrni. Košarkarska zveza Slovenije je imela mačehovski odnos do reprezentantov, delo je vodila stihijsko, brez pravega načrta. Medtem pa so mlajše reprezentančne ekipe beležile velike uspehe, vendar se ti uspehi v članski ekipi kasneje niso poznali. Reprezentančni nogomet, rokomet in hokej so beležili dosti večje uspehe, čeprav se kvaliteta posameznih športnikov ni mogla primerjati s košarkarji, isto pa je veljalo tudi za kvaliteto državnih prvenstev.
Pod vodstvom KZS-ja s strani Sešoka, je panožna zveza postala le podaljšan organ košarkarskih sodnikov. Vsa tekmovanja pod okriljem KZS so postala izredno draga za klube. Skratka, KZS je postala sama sebi namen. Če so bile mlade izbrane vrste v 90.-tih izredno uspešne na evropskih in svetovnih prvenstvih, so ti v naslednjem letu povsem izostali (s kako izjemo). Že iz tega podatka se da zaključiti, da je delo z mladimi zamrlo po vsej deželi. Vendar se temu ne gre čuditi. Košarka je verjetno edini šport v Sloveniji, kjer v panožni zvezi in med trenerji ni košarkarjev, oz. so samo za vzorec. Pri trenerjih je situacija katastrofalna: večina njih v svoji športni karieri niso pomenili nič tako v slovenskem kot tudi v mednarodnem prostoru, Filipovski in Alilović pa košarke sploh nista nikoli igrala (prvi je treniral rokomet in karate, drugi pa nogomet – oba na nizkem nivoju). Večina bivših uglednih košarkarjev, ki so se kasneje skušali uveljaviti v trenerskem poklicu, je naveza Sodniška organizacija – Fakulteta za šport to preprečevala. Samo dvema košarkarjema je to uspelo: Pipanu in Zdovcu.
Najhujše pri celi zadevi pa je dejstvo, da so trenerji in klubski funkcionarji postali tudi menadžeri tujih igralcev, ki so branili barve slovenskih klubov. To je nekoč lepo opisal legendarni Matjaž Tovornik, ki je za pol leta postal trener Hopsijev: ko je bil plačilni dan, so se v okrilju noči na dvorišču fabrike sestali klubski funkcionarji in kupljeni igralci, slednji so jim morali predati provizijo od plače. Tak princip sta uvedla že prej Zmago Sagadin in Radovan Lorbek v primeru Olimpije, ki sta mastno služila ob „nakupu“ igralcev iz tujine – klub je plačal njihov nakup, oba pa sta pobrala svojo provizijo.
Znano je bilo, da so se vsi večji slovenski klubi (v vseh športih) financirali v glavnem od denarja svojih sponzorjev. Del sponzorskega denarja se je v klubih „opralo“, tako da je vodstveni kader teh sponzorskih podjetij nazaj od kluba prejel denar v 'kešu', torej za osebno korist. Ker pa je država pričela obračunavati s slovenskimi tajkuni, je Davčna uprava pričela bolj pozorno pregledovati finance športnih društev. Sponzorji so se pričeli umikati iz športa, ostali so le še tisti, ki imajo od sponzorstva določene koristi (poslovne, marketinške, politične). Zato se ne gre čuditi, da je Olimpija v tako hudem finančnem položaju. Klubi, kot so Krka, Helios in Laško, pa tega niso počeli, saj so imeli vseskozi zveste lokalne pokrovitelje, njihov proračun je bil vseskozi nadzorovan in finančno limitiran, zato imajo konstantne relativne uspehe.
Košarka v Ljubljani je dosegla svoje dno – Olimpija je na robu propada, isto velja tudi za Slovan, Parklje, Ilirijo, Ježico. Od kar je župan mesta postal Janković, se je klubska košarka v prestolnici še dodatno oslabila. Najem športnih dvoran se je za klube še izdatno podražil. Mesto je že zdavnaj zmanjšalo financiranje klubov za delo z mladimi, zato je profesionalnih trenerjev iz leto v leto vse manj. Manj denarja s strani MOL-a, dražji najem športnih objektov in draga tekmovanja znotraj KZS, pomeni tiho ugašanje košarke v Ljubljani, podobno pa se dogaja po vsej državi. To je realno stanje.
Toda KZS (tokrat brez Sešoka) ima visoke ambicije in bo čez eno leto gostila Evropsko prvenstvo v košarki. Najela je tujega strokovnjaka, ki na leto stane toliko, kot so stali vsi dosedanji selektorji skupaj (bolj ali manj) in Slovencem obljublja najvišje odličje. Toda kje je to moštvo, ki naj bi doseglo zastavljeni cilj? Realnost je sledeča – Erazem Lorbek, Mirza Begić, Uroš Slokar, Beno Udrih, Goran Dragić, Sani Bečirović, Saša Vujačić in Marko Milić so slovenski košarkarji, ki uspešno nastopajo v velikih evropskih klubih (Udrih- NBA), vendar od teh naštetih bodo najverjetneje nastopili le Lorbek, Begić, Dragić in Slokar. Boštjan Nachbar je šele ta teden dobil nov klub. Vprašanje je tudi, ali bosta nastopila Matjaž Smodiš in Jaka Laković, prvi zaradi poškodb in slabe forme, ki se vleče že dve leti, drugi zaradi starosti. Od vseh verjetnih reprezentantov samo Lorbek igra vidno vlogo v svoji Barceloni (je verjetno tudi njen najboljši posameznik na splošno), vsi ostali večino časa preživijo na klopi za rezervne igralce. Prejšnje evropsko prvenstvo je bila izjemna priložnost, da Slovenija močno pomladi reprezentanco, tako kot je to pred tremi leti storila Srbija, vendar do tega ni prišlo.
V slovenski klubski košarki je situacija dokaj klavrna. Še vedno so nosilci igre v glavnem tujci. Če je še pred desetletjem veljalo, da bi morali mladi slovenski košarkarji dobiti v svojih klubih večjo vlogo, je danes na žalost tako, da kvalitetnih mladih igralcev močno primanjkuje. Če pogledamo na razpredelnico ABA lige, najdemo v zgornjem delu tabele le Union Olimpijo, na repu pa se drenajo ostali trije predstavniki.
Kaj storiti?
Iskati krivca za nastalo situacijo zgolj pri KZS, bi bilo krivično. Glavni krivci so klubi, ki so se odpovedali načrtnem delu z mladimi in ki so iskali bližnjice do tekmovalnih uspehov z nakupi tujih košarkarjev. Diplomanti in študenti FŠ pa so zaradi svojega neznanja pri mladih kategorijah uvedli šablonsko košarko. Tako imamo situacijo, da so tudi tisti igralci, ki igrajo na najvišjem nivoju (državno člansko prvenstvo) s košarkarskega stališča polpismeni. Vse je podrejeno taktiki, če pa se nasprotnik tej taktiki zna uspešno zoperstaviti, potem so igralci na parketu nebogljeni, saj nimajo ustreznih rešitev. To je bilo opazno tudi na preteklem evropskem prvenstvu, ko so slovenski igralci skušali streti cono nasprotnika z meti od daleč. Kdor bolj pozna ta šport ve, da se tako obrambi najlažje razbije s hitrimi podajami in pravilnim gibanjem igralcev, če pa jim uspe še kaka trojka – toliko bolje. Zanašati se zgolj na met za 3 točke, pa je nesmiselno. Ampak to je že preveč za naše strokovnjake. Trenerji danes niso učitelji košarke temveč „strategi“.
Edina pot iz nastale situacije je zgolj ena: košarka (pa ne samo ta šport) mora zopet postati amaterski šport. Občine in država pa morajo v celoti financirati delo po klubih (najem dvoran, oprema, stroški tekmovanj in plače trenerjev in sekretarjev društva). KZS mora močno znižati stroške tekmovanj in omejiti število tujih igralcev. Tista moštva, ki se odločijo za profesionalizem, pa si naj najdejo finančni vir, ki bo to vzdrževal. Na koncu koncev me (ne)uspehi Union Olimpije ne zanimajo, rad bi pa videl, da bi se čim več otrok lahko brezplačno ukvarjalo s tem prelepim športom pod vodstvom košarkarskih entuziastov.