Vse bolj umazan šport

Šport spada med človekove razvedrilne dejavnosti, ki krepijo telo in um, cilj te dejavnosti je torej boljše zdravje. Zmerna rekreacija je seveda najboljša oblika športa, vendar se tudi rekreacija vse bolj oddaljuje od tistega primarnega cilja - vsesplošnega zdravja in dobrega počutja, kajti nekateri posamezniki si zastavljajo tako visoke cilje, da s tem ogrožajo svoje zdravje, posledično pa tudi življenje. Za vrhunski šport pa ne moremo trditi, da je zdrav, saj od človeka lahko terja visok davek: dostikrat je zdravje vrhunskega športnika ogroženo, poškodbe so stalnica (nekatere poškodbe pa lahko pustijo dolgotrajne posledice), vse več športnikov pa tudi umre na vadbišču ali v športni areni.

V vrhunskem športu se vrti vse več denarja, za marsikaterega športnika je to edini način preživljanja, kar športnika seveda dostikrat sili, da poseže po prepovedanih sredstvih (doping), ki mu naj bi omogočili boljše športne rezultate. Vrhunski šport je postal pomembna industrija, od katere živi vse več ljudi. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil šport še deljen na amaterski in profesionalni šport, potem pa se je Mednarodni olimpijski komite vendarle odločil to delitev odpraviti, saj so v resnici tudi „amaterski“ športniki živeli od športa. To je veljalo predvsem za športnike iz t.i. Vzhodnega bloka, ki so bili uradno zaposleni v neki državni instituciji, poleg tega pa so bili deležni še nekaterih ugodnosti in privilegijev. Znano je bilo tudi dejstvo, da so v takratni Nemški Demokratični Republiki športu namenjali ogromna državna sredstva z namenom, da bi njihovi športniki lahko dosegali odmevne uspehe na mednarodnem prizorišču, skratka šlo je za promociji države. Podobno se je dogajalo tudi v takratni Sovjetski Zvezi. Pri doseganju vrhunskih športnih dosežkih so Vzhodnjaki vključevali tudi različne znanstvene ustanove, med njimi seveda tudi farmakologijo, kar je privedlo do dopinga v več oblikah.

Vsa ta dogajanja (sicer to ni bila zgolj značilnost športnikov z Vzhoda) so vzpodbudila mednarodne športne zveze, da so se pričele boriti proti dopingu. Doping se je sicer uporabljal že na koncu 19. stoletja – verjeli ali ne, to je bil strihnin, eden najhujših strupov! Z napredkom kemije in farmakologije po 2.svetovni vojni, so se na tržišču pojavila nova sredstva, ki so vplivala na fizične sposobnosti športnikov. Sprva se je največ uporabljalo amfetamine – poživila, nato pa so zavladali anabolični stereodi. Slednji so zmožni spreminjati fiziko športnika – poveča se mišična masa in absolutna moč. Posledice jemanja teh nedovoljenih sredstev so najbolj vidna pri športnicah, saj postanejo podobne moškim – imajo globlji glas, bolj izrazite mišice, prsi so vidno manjše, postanejo bolj dlakave. Nastala je nuja, da se ustanovi mednarodno telo, ki bi prevzelo nadzor nad tovrstno zlorabo farmakoloških izdelkov. Tako je v 60.-ih letih nastala Svetovna anti-dopinška agencija (WADA), ki je dopingu napovedala vojno. Ker so dopinški testi zelo dragi, je bil ta nadzor dokaj pomanjkljiv, predvsem se je izvajal na Olimpijskih igrah. Na Olimpijadi v Münchnu leta 1972 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca, takrat aktualna svetovna prvakinja, nepričakovano izgubila proti reprezentanci Portorika, kar je bila prvovrstna senzacija. Po odigrani tekmi so na kontrolnem pregledu ugotovili, da je bil eden od portoriških košarkarjev dopingiran. Čeprav bi to moralo zadostovati, da se rezultat tekme razveljavi in da se Jugoslovani uvrstijo v nadaljnje tekmovanje, so se v zakulisju odvijale nečiste igrice in rezultat tekme je ostal – Portoriko pač ni bil kaznovan. Čeprav so se igralci dogovorili, da v takem primeru ne bodo več tekmovali (reprezentanca je s tem izgubila vse možnosti za boj za kolajne), so kasneje svojo odločitev spremenili, seveda pod pritiskom MOK-a in naših športnih funkcionarjev, in nadaljevali so s tekmovanjem. Legendarni srbski košarkar Predrag Simonović je ostal zavezan prejšnjemu dogovoru, zato ni hotel igrati v nadaljevanju turnirja. Simonovića so zaradi tega izključili iz ekipe in nikoli več ni bil poklican v reprezentanco, čeprav je bil tedaj eden najboljših košarkarjev v Evropi.

Eden največjih dopinških škandalov se je zgodil na OI igrah leta 1988 v Seulu, ko je zmagovalec in svetovni rekorder na 100 m – kanadski šprinter Ben Jonson, padel na dopinškem testu. Osvojeno zlato medaljo mu je MOK naknadno odvzel.

Ameriška atletinja Florence Griffith Joyner je dolga leta veljala za najhitrejšo žensko na svetu in ni bila nikoli osumljena, da jemlje nedovoljena sredstva. Toda po koncu njene atletske kariere, je Flo-Yo, kot so jo imenovali, nenadoma umrla v starosti 38 let. Pravi vzrok njene predčasne smrti ni bil nikoli ugotovljen, toda pojavili so se sumi, da je v času svoje športne kariere tudi ona uporabljala nedovoljena sredstva in posledice tega so se pokazale kasneje z njeno prezgodnjo smrtjo.

V zadnjih letih pa sta odjeknili še dve svetovni dopinški aferi – ameriška atletinja Marion Jones in ameriški kolesarski šampion Lance Armstrong. Victor Conte je v televizijski oddaji pričal, da je on osebno Marion Jones večkrat dal nedovoljene substance. Tako je bila sprožena ena največjih športnih afer, saj je bila Jonesonova prva atletinja v zgodovini olimpijskih iger, ki je na eni Olimpijadi osvojila kar 5 zlatih medalj. Marion je bila obsojena na zaporno kazen, odvzeli so ji vse medalje, poleg tega pa so njeni bivši sponzorji od nje zahtevali povračilo vsega denarja, ki ga je v preteklosti od njih prejela. Marion Jones je bankrotirala, danes pa igra profesionalno košarko.

O Lancu Armstrongu se je skozi vso njegovo odmevno kariero pojavljali očitki, da jemlje nedovoljena sredstva. Lance je med svojo kolesarsko kariero zbolel za rakom na modih, bolezen je premagal in zopet začel žeti izjemne rezultate. V sklopu zdravljenja raka je Lance moral jemati tudi nekatera hormonska zdravila, o čemer so bili seveda obveščeni tudi v protidopinških institucijah. Kljub temu so po vsakem njegovem uspehu nekateri zopet pričeli dvomiti o njegovih rezultatih, saj naj bi temeljili na nedovoljenih sredstvih. Lance je bil mnogokrat testiran in nikoli niso našli sledov jemanja dopinga. Prav zaradi tega je vsa ta gonja proti njemu nekoliko čudna, saj so vsi dokazi proti njemu nastali šele dosti kasneje in še ti so zgolj pričevanja ali njegovih bivših moštvenih sovoznikov ali pa osebja, ki je je skrbelo zanj. Kakorkoli že, Lance Armstrong je obsojen jemanja poživil.

Kolesarstvo je izjemno naporen šport in znano je, da je v tem športu veliko nedovoljenih sredstev, to isto velja za atletiko. Vendar danes skoraj ni športa, kjer tekmovalci ne bi jemali katero od prepovedanih substanc. Sin nekega mojega prijatelja, ki je igral tenis, mi je zaupal, da veliko vrhunskih tenisačev jemlje določena pomagala, o čemer se je prepričal na lastne oči. Javna tajna je, da so zvezdniki NBA-ja svojo udeležbo na Olimpijskih igrah pogojevali s tem, da se njih ne sme testirati na nedovoljena sredstva. Olimpijske igre izgubljajo svoj glavni namen – druženje športnikov z vsega sveta, ne glede na njihovo kvaliteto in njihove pretekle uspehe. OI so postale en sam velik posel, kjer ni prostora za romantiko ali nostalgijo („Važno je sodelovati“). V zadnjem času smo priča pojavu, da se s programa OI črtajo tudi nekateri klasični športi, kot je to na primer rokoborba. OI so postale reklamni pano multinacionalk in nič drugega. Meni osebno Olimpijada ne pomeni nič in je v glavnem tudi ne gledam več.

Če nad dopingom bdi mednarodna organizacija, pa so športne stave tiste, ki bodo (so) športu odvzele še tisto zadnje – verodostojnost doseženih rezultatov.

Lahko samo upamo, da športne stave ne vplivajo na rezultate v elitnih športnih tekmovanjih, čeprav primer francoskega rokometnega zvezdnik Karabatića, ki z rokometom služi lepe denarce, poraja sum tudi v to. Pred let se je veliko govorilo o ruskem tenisaču Davidenku, ki je igral res vrhunski tenis, dostikrat pa je izgubil dvoboj s kakim anonimnežem. Ozadje te zgodbe naj bi bilo sledeče: kot izredno talentiranemu mlademu igralcu tenisa naj bi pri njegovi nadaljnji karieri finančno pomagali nekateri iz ruskega kriminalnega podzemlja, ki so kasneje od njega zahtevali povračilo, kar se najlažje doseže preko vnaprej dogovorjenih izidov njegovih dvobojev, kar se unovči preko stav.

Predsednik Slovenske teniške zveze Gregor Krušič je objavil rezultate svoje raziskave, ki pravijo, da je kar 80% vseh teniških dvobojev zrežiranih. Seveda tu ne govorimo o tekmah vrhunskih tenisačev, temveč o tistih, ki se nekako nahajajo pod 100. mestom ATP-ja.

Največ tovrstnih afer je bilo zabeleženih v nogometu, med njimi so sodelovali tudi slovenski nogometaši ali funkcionarji. Gre za mednarodni kriminal, ki ga nadzirajo mafijske združbe v Hongkongu.

Tudi košarka ni imuna na tovrstne pojave. Letos sem iz prve roke slišal, kako se to počne. Pred tekmo, kjer je kvota dobitka izredno visoka, k nekemu pomembnejšemu članu moštva pristopijo neznanci, ki mu ponudijo dokaj zajetne vsote denarja, da na tekmi pač naredi tisto, kar se od njega zahteva. Zavedati se je treba, da se v slovenski košarki vrti zelo malo denarja in če se nek košarkar odloči na ta način zaslužiti dodaten denar, bo zaslužil več denarja, kot ga v celi sezoni prejme od svojega kluba. Taki skušnjavi se le redko kdo lahko upre. Na eni zmed tekem slovenske 1. košarkarske lige so nekateri igralci tekmo lažirali. Tako smo bili priča temu, da domači zvezdniki niso „uspeli“ zadeti koš tudi iz najlažjih pozicij, košarkarji nasprotnega moštva pa so le s težavo to izkoristili, bilo je povsem očitno, da je tekma prodana, česar pa v krovni organizaciji niso prepoznali, zato ni bilo za vpletene nikakršnih sankcij. Toda o takem dogajanju bo pač v prihodnosti morala razmisliti KZS.

Včasih pa na nek športni izid vplivajo tudi drugi faktorji. Tak občutek sem dobil pred dobrim letom dni, ko sta se v finalu teniškega OP ZDA pomerila Srb Novak Djoković in Škot Andrew Murray. Čeprav je bil nesporni favorit tega obračuna Djoković, je zmagal Murrey. Znano je, da sta ta dva igralca izven igrišča velika prijatelja. Znano je tudi dejstvo, da Djoković ni tako tržno zanimiv kot Federer ali Nadal, toda v tržnem smislu je daleč najbolj zanimiv prav Murrey, saj Britanci že zelo dolgo časa niso imeli kakega teniškega šampiona. Kakorkoli že, Novak Djoković takrat ni prikazal svoje vrhunske igre, igral je dokaj medlo in brez potrebnega adrenalina. Poznavalci tenisa so se takemu razpletu finalnega dvoboja nekoliko čudili in pojavile so se govorice o dogovorjenem izidu, saj naj bi zmaga Britanca v teniški šport pritegnila dodaten denar in tudi Djoković naj bi s tem dobil svoj delež kolača.

Kaj storiti?

Boj proti dopingu dosega uspehe, vojna proti dogovorjenimi izidi tekem pa ne bo nikoli dovolj uspešna. Edina rešitev bi bila, da se tovrstne stave prepovedo. Stavnice se morajo zopet preseliti v ilegalo, tako kot je to nekoč že bilo. Stavam se ne bo moč nikdar odkrižati, toda njihovo škodljivo delovanje je potrebno odločno zajeziti. Na žalost državne blagajne v nekaterih državah prejemajo preveč denarja od obdavčitve tovrstne industrije, da bi se mu odpovedale, zato ne gre pričakovati, da bi športne stave kdajkoli prepovedali.

Kjer je veliko denarja je kriminal vedno prisoten.