Ob robu EP – stranpoti (ex)YU košarke
Še pred slabima dvema desetletjema so
naslednice jugoslovanske košarke imele veliko število košarkarskih
asov, mnogi med njimi so igrali v najmočnejši ligi na svetu – NBA
(Divac, Petrović, Paspalj, Djordjević, Čurćič, Milić,
Stojaković, Radja, Kukoć, Tabak, Danilović,...), spet drugi so
bili glavni igralci v najboljših evropskih klubih, Hrvaška se je
enakopravno kosala v olimpijskem finalu proti „Dream Team“-u,
Srbija (RJ) je bila evropska in svetovni prvakinja. Vse to je bila
posledica odličnega dela v jugoslovanskih klubih v 80-tih letih,
nakar je tem asom sledila nova generacija košarkarjev (Bečirović,
Lorbek, Udrih, Slokar, Nesterović, Nachbar, Smodiš, Vujačić,
Vujičić, Jarić, Rakočević, Planinić, Tomašević...). Toda
produkcija igralcev je postajala vse slabša, čeprav se je vmes
vzpostavila liga ABA, ki je oponašala bivšo jugoslovansko ligo.
Vendar v tej ligi igrajo po večini igralci druge kategorije, saj
naboljši in perspektivni mladi igralci hitro odidejo v tuje klube, kjer je bistveno več
denarja. Mnogo od teh igralcev v tujini se ne razvije po
pričakovanjih, njihov talent (?) otopi in v svojih sredinah igrajo
bolj postransko vlogo. V zadnjih nekaj letih je le še manjše
število mlajših košarkarjev, ki v najmočnejših klubih igrajo
vidno vlogo: G. Dragić, Peković, Vučević, Krstić, Teodosić,
Teletović, N. Bjelica,... Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da le
dva (tu omenjena) košarkarja igrata vlogo vodilnega branilca v
svojih klubih, kar je zaskrbljujoče. Kvalitetnih igralcev na centrskem položaju verjetno
ne bo manjkalo tudi v bodoče, saj na ozemlju bivše države živijo
visokorasli narodi.Visokih kril, ki bi imeli tudi odličen met, je le za vzorec.
Pred nekaj meseci je Matjaž Smodiš
odkrito spregovoril o stanju v slovenski košarki in bil pri tem zelo
kritičen - zelo realen. Presenečen je bil, kako nizka kvalitete košarke se igra v slovenski ligi. Okrcal je tudi sodnike, ki želijo kreirati
rezultat tekem. Seveda je njegova kritika povsem upravičena.
Slovensko košarko si je prilastila sodniško-difovska naveza (DIF je
star, udomačen naziv za Fakulteto za šport- FŠ), ki srbi predvsem
za lastne interese (reševanje lastne eksistence). Danes je v ex-jugolovanski košarki malo denarja, zato je tudi borba za honorarje
velika. Kot je pred nekaj dnevi poudaril tudi Rašo Nesterović –
igralci se delajo na igriščih, kjer se igra basket (trojke), na
trenerjih pa je, da igralcem odpravijo določene napake in
pomanjkljivosti, da znajo razvijati napad in da igrajo dobro
individualno ter ekipno obrambo. Vendar zaradi neznanja trenerjev in
zaradi pritiska uprav po čim večjih kratkoročnih uspehih klubskih
selekcij, je največji poudarek na šablonski košarki (to velja tudi
za člansko 1.ligo). Največkrat je izgovor trenerjev, da če nimajo
uigranih napadov, potem njihovi igralci ne znajo odigrati napad. Pred
leti je legenda hrvaške košarke Pino Djerdja komentiral enega v
vrsti hrvaških reprezentančnih neuspehov z besedami: „Jaz sem
mislil, da smo z rusko (beri: šablonsko) košarko prenehali 60.
leta.“ Toda na žalost je to postala stalnica pri ex-YU košarki.
Tudi trenerji najmlajših selekcij se ukvarjajo predvsem s taktiko.
Ti trenerji tudi silijo golobrade fante, da se mnogo prezgodaj
pričnejo ukvarjati s fitnesom, namesto da bi pilili individualno
tehniko. Tako smo danes priča temu, da so mladi igralci fizično
izredno močni, znanja pa imajo manj kot pionirji izpred nekaj
desetletji. Trenerji tudi ne spodbujajo produkcijo igralcev, ki bi v
odločilnih momentih znali prevzeti odgovornost na igrišču, da bi
postali vodje svojih ekip. To je značilnost šole trenerja Sagadina,
ki je individualnost sistemsko zatiral. Legendarni
jugoslovansko-hrvaški trener Mirko Novosel je pred nekaj dnevi močno
okrcal hrvaško reprezentanco, potem ko je visoko izgubila z izredno
nekvalitetno srbsko reprezentanco: Ukić predolgo zadržuje žogo, da
se v ekipi ne ve, kateri igralci so nosilci igre, skratka Repeša
svoje ekipe ne vodi pravilno. (Repeša je sicer odličen trener, toda
že večkrat je dokazal svojo neuspešnost, tudi v hrvaški
reprezentanci.)
Kakšna bi bila napoved letošnjega EP?
Pred nekaj dnevi sem si ogledal
posnetek pripravljalne tekme med Španijo in Francijo. V primerjavi z
ostalimi videnimi tekmami, sta ti dve reprezentanci razred zase. Obe
ekipi krasita hitra in agresivna igra, Španci so poleg tega vsi po
vrsti tudi izredno precizni pri metih z distance. Francozom sicer
primanjkuje višina na centrskih položajih, vendar to kompenzirajo z
izrednim skokom. Poleg teh dveh pa so tu še izredni Litvanci, Turki
imajo odlično ekipo in vrhunskega trenerja, pravo presenečenje pa
so zaenkrat tudi Finci. Grki imajo tudi odlično in izkušeno ekipo, zmožno odmevnih rezultatov. Tudi Črnogorci so bili še pred mesecem dni
eni izmed favoritov tega prvenstva, toda ob odpovedi nekatrih najboljših igralcev(Peković), so
njihove delnice močno upadle. In Slovenija? Njene dosedanje
predstave so bili več kot dobre, toda ti rezultati so lahko
zavajajoči. Vprašanje je, kaj lahko naša reprezentanca stori na
tistih tekmah, ko bo nasprotnik izoliral G. Dragića in Nacbarja?
Kako bodo odigrali ostali? Slovenija lahko preseneti in osvoji eno
izmed medalj, čeprav je pred 4 leti pod Zdovcem imela boljšo ekipo
in jo je le neumnost Jagodnika v obrambi v zadnjih sekundah oropala
srebrne medalje. Toda to prvenstvo se igra na domačih tleh, pred
glasnimi navijači, kar je lahko zelo pomemben faktor. Pustimo se
presenetiti.
To je po mojem trdnem prepričanju
zadnja slovenska priložnost za neko odličje, saj se kvaliteta
košarke v mnogih nekoč košarkarsko eksotičnih državah vzpenja,
pri nas pa nazaduje.