Od samega začetka jugoslovanske košarke je v tem športu imela Slovenija zelo pomembno vlogo. Do leta 1970 je Olimpija osvojila kar sedemkrat naslov državnega prvaka. Prav tistega leta pa je Ljubljana gostila Svetovno prvenstvo v košarki in Jugoslavija je prvič osvojila zlato kolajno. Hkrati pa je to bil tudi konec t.i. 'romantične košarke', katere predstavnika sta bila Slovenec Ivo Daneu in Srb Radivoje Korać. V italijanski Gorici je že naslednje leto jugoslovanska kadetska reprezentanca pod vodstvom hrvaškega trenerja Mirka Novosela osvojila naslov evropskega prvaka, naslednje leto v Zadru pa še naslov mladinskega prvaka. To moštvo je kasneje postalo ogrodje nove izredno uspešne reprezentance, ki je prevzela primat v Evropi pa tudi v amaterski svetovni košarki. Kičanović, Delibašić, Jerkov, Žižić in ostali so združili moči še z zvezdo ameriške študentske košarke Krešimirjem Čosićem, priključil pa se je še Dražen Dalipagić. V teh 70-tih letih so briljirali še take zvezde kot sta bila Ljubodrag Simonović in Zoran Slavnić. V tistem desetletju je bila Olimpija sicer najbogatejši klub v Jugoslaviji, toda stare slave ni nikdar obnovila, je pa bila nesporno najboljša v Sloveniji. Olimpija je stalno menjavala trenerje in igralce, pri tem pa trošila velike vsote denarja. Slobodan Subotić, igralec Olimpije in nesojeni član svetovnih prvakov v Manili 1978, ki je kasneje imel v Grčiji fenomenalno športno in medijsko kariero, je izračunal, s kolikimi soigralci je igral v Olimpijij – skoraj 80! Kljub temu pa uspehov ni bilo, nekajkrat se je celo borila za obstanek v elitni jugoslovanski ligi. Klub je zanemarjal tudi svoj mladinski pogon, čeprav so njeni kadeti dvakrat osvojili naslov jugoslovanskih prvakov, toda mladincem so bili taki uspehi nedosegljivi. V članskem moštvu je bilo zelo malo slovenskih igralcev, pa še ti niso igrali kake vidnejše vloge, šele s prihodom Mariborčana Petra Vilfana, ki je prestopil iz splitske Jugoplastike, je 'slovenski košarkarski nacionalni ponos' dobil slovensko igralsko zvezdo.
Na začetku 80.-ih je Olimpija prvič izpadla iz elitne 1. jugoslovanske košarkarske lige, v Sloveniji pa so nastali novi košarkarski centri (Celje, Maribor), kjer je obstajala permanentna produkcija odličnih mladih košarkarjev. Zaradi spremenjenih razmer moči v jugoslovanski košarki, je Olimpija vse težje kupovala 'tuje' igralce in trenerje, zato se je morala obrniti na slovenski trg. Celjan Zmago Sagadin je tako postal „rešitelj“ kluba, vzpostavil je bazo mladih igralcev, ki so v glavnem prihajali iz drugih slovenskih klubov, kasneje pa tudi iz tujine. Hauptman, Kotnik, Pipan, Golc, Mirt, Tovornik, Zdovc... so postali nosilci ljubljanske ekipe. V jugoslovanski košarki sicer Olimpija ni imela kakih vidnejših uspehov, toda pričelo se je nekaj dogajati, kar je bilo najvažnejše. Medtem so jugoslovanski klubi osvajali naslove evropskih klubskih prvakov (Cibona, Split, Partizan), Olimpija pa je skušala znova postati pomemben faktor. Milan Kučan, kot bivši predsednik kluba, je vseskozi deloval v ozadju in Olimpiji vedno priskrbel dovolj denarja. Končno je v 90-tih Olimpiji uspel mednarodni podvig, ko so osvojili drugo najpomembnejšo lovoriko v evropski klubski košarki, konec desetletja pa jim je uspelo priti tudi na zaključni turnir četverice v najelitnejšem tekmovanju. Kotnik, Milić, Nesterović, Tušek, Gorenc, Brezec,Udrih, Bečirović in Zdovc, so po odhodu iz Olimpije postali zvezde evropske in tudi svetovne košarke (vključno z NBA). Toda na slovenskih tleh je Olimpija imela vse večjo konkurenco in njen primat je bil ogrožen.
V novem tisočletju pa so se stvari za Ljubljančane še bolj zaostrile in kmalu smo doživeli, da je novomeška Krka Olimpijo vrgla s prestola. K sreči je bilo ustanovljeno novo najelitnejše evropsko klubsko tekmovanje – Evroliga. Ljubljančani so v tem tekmovanju dobili priviligiran status, tako da so kljub nekajkratni izgubi naslova državnih prvakov ostajali v tej ligi.
V vsem tem obdobju Olimpija ni imela težav z denarjem, kar sta tandem Sagadin-Lorbek s pridom izkoristila za svoj žep, zaradi ne transparentnega poslovanja pa sta klubu povzročila hudo finančno krizo, ki se vleče že skoraj eno celo desetletje. Danes je ta trofejni klub pred popolnim propadom in to v vseh pogledih.
Za zaključek tega poglavja pa je potrebno še opomniti, da v vseh teh letih iz Olimpijin mladinski pogon ni sproduciral niti enega vrhunskega košarkarja. Marsikdo bi pripomnil: kaj pa Jaka Daneu? Ta fant ne bi nikdar dobil prave možnosti, če ne bi bil sin legende slovenske in svetovne košarke.
Olimpija se je vseskozi zanašala na delo z mladimi v drugih klubih, sedaj, ko pa so nastopili časi recesije, denarja za nakupe igralcev preprosto ni več. Ali bo klub prestal to veliko krizo je vprašanje, na katerega odgovor bomo kmalu dobili. Glede na to, da Zoran Janković ni dobil mandata za vodenje slovenske vlade, se Olimpiji slabo piše.
Toda to ni prava tragedija. Ta se odvija po vsem slovenskem prostoru. Če so v preteklosti drugi slovenski košarkarski klubi zelo dobro delali z mladimi, je danes ta situacija povsem drugačna. Ker vzgledi vlečejo, so po osamosvojitvi Sloveniji tudi drugi slovenski klubi pričeli delati po vzgledu Olimpije. Pričeli so kupovati tuje košarkarje (ZDA, Balkan) in tiste slovenske, ki so bili že na koncu športne kariere. Vse to je veliko stalo, zato so to bile po večini zgolj kratkotrajne zgodbe. Koper, Rogaška, Idrija so v določenem momentu parirali Olimpiji v državnem prvenstvu, že po dveh, treh sezonah pa so bankrotirali in bili izbrisani iz seznama klubov. Laško, Polzela in Krka pa so nekako obstali, Krka pa je celo najuspešnejši klub v pretekli sezoni, tako doma kot v mednarodnih tekmovanjih.
Z osamosvojitvijo je Slovenija postala tudi enakopravna članica Fibe ter se tako vključila v mednarodna reprezentančna tekmovanja. Kljub velikemu številu izredno kakovostnih igralcev, so bili reprezentančni uspehi dokaj klavrni. Košarkarska zveza Slovenije je imela mačehovski odnos do reprezentantov, delo je vodila stihijsko, brez pravega načrta. Medtem pa so mlajše reprezentančne ekipe beležile velike uspehe, vendar se ti uspehi v članski ekipi kasneje niso poznali. Reprezentančni nogomet, rokomet in hokej so beležili dosti večje uspehe, čeprav se kvaliteta posameznih športnikov ni mogla primerjati s košarkarji, isto pa je veljalo tudi za kvaliteto državnih prvenstev.
Pod vodstvom KZS-ja s strani Sešoka, je panožna zveza postala le podaljšan organ košarkarskih sodnikov. Vsa tekmovanja pod okriljem KZS so postala izredno draga za klube. Skratka, KZS je postala sama sebi namen. Če so bile mlade izbrane vrste v 90.-tih izredno uspešne na evropskih in svetovnih prvenstvih, so ti v naslednjem letu povsem izostali (s kako izjemo). Že iz tega podatka se da zaključiti, da je delo z mladimi zamrlo po vsej deželi. Vendar se temu ne gre čuditi. Košarka je verjetno edini šport v Sloveniji, kjer v panožni zvezi in med trenerji ni košarkarjev, oz. so samo za vzorec. Pri trenerjih je situacija katastrofalna: večina njih v svoji športni karieri niso pomenili nič tako v slovenskem kot tudi v mednarodnem prostoru, Filipovski in Alilović pa košarke sploh nista nikoli igrala (prvi je treniral rokomet in karate, drugi pa nogomet – oba na nizkem nivoju). Večina bivših uglednih košarkarjev, ki so se kasneje skušali uveljaviti v trenerskem poklicu, je naveza Sodniška organizacija – Fakulteta za šport to preprečevala. Samo dvema košarkarjema je to uspelo: Pipanu in Zdovcu.
Najhujše pri celi zadevi pa je dejstvo, da so trenerji in klubski funkcionarji postali tudi menadžeri tujih igralcev, ki so branili barve slovenskih klubov. To je nekoč lepo opisal legendarni Matjaž Tovornik, ki je za pol leta postal trener Hopsijev: ko je bil plačilni dan, so se v okrilju noči na dvorišču fabrike sestali klubski funkcionarji in kupljeni igralci, slednji so jim morali predati provizijo od plače. Tak princip sta uvedla že prej Zmago Sagadin in Radovan Lorbek v primeru Olimpije, ki sta mastno služila ob „nakupu“ igralcev iz tujine – klub je plačal njihov nakup, oba pa sta pobrala svojo provizijo.
Znano je bilo, da so se vsi večji slovenski klubi (v vseh športih) financirali v glavnem od denarja svojih sponzorjev. Del sponzorskega denarja se je v klubih „opralo“, tako da je vodstveni kader teh sponzorskih podjetij nazaj od kluba prejel denar v 'kešu', torej za osebno korist. Ker pa je država pričela obračunavati s slovenskimi tajkuni, je Davčna uprava pričela bolj pozorno pregledovati finance športnih društev. Sponzorji so se pričeli umikati iz športa, ostali so le še tisti, ki imajo od sponzorstva določene koristi (poslovne, marketinške, politične). Zato se ne gre čuditi, da je Olimpija v tako hudem finančnem položaju. Klubi, kot so Krka, Helios in Laško, pa tega niso počeli, saj so imeli vseskozi zveste lokalne pokrovitelje, njihov proračun je bil vseskozi nadzorovan in finančno limitiran, zato imajo konstantne relativne uspehe.
Košarka v Ljubljani je dosegla svoje dno – Olimpija je na robu propada, isto velja tudi za Slovan, Parklje, Ilirijo, Ježico. Od kar je župan mesta postal Janković, se je klubska košarka v prestolnici še dodatno oslabila. Najem športnih dvoran se je za klube še izdatno podražil. Mesto je že zdavnaj zmanjšalo financiranje klubov za delo z mladimi, zato je profesionalnih trenerjev iz leto v leto vse manj. Manj denarja s strani MOL-a, dražji najem športnih objektov in draga tekmovanja znotraj KZS, pomeni tiho ugašanje košarke v Ljubljani, podobno pa se dogaja po vsej državi. To je realno stanje.
Toda KZS (tokrat brez Sešoka) ima visoke ambicije in bo čez eno leto gostila Evropsko prvenstvo v košarki. Najela je tujega strokovnjaka, ki na leto stane toliko, kot so stali vsi dosedanji selektorji skupaj (bolj ali manj) in Slovencem obljublja najvišje odličje. Toda kje je to moštvo, ki naj bi doseglo zastavljeni cilj? Realnost je sledeča – Erazem Lorbek, Mirza Begić, Uroš Slokar, Beno Udrih, Goran Dragić, Sani Bečirović, Saša Vujačić in Marko Milić so slovenski košarkarji, ki uspešno nastopajo v velikih evropskih klubih (Udrih- NBA), vendar od teh naštetih bodo najverjetneje nastopili le Lorbek, Begić, Dragić in Slokar. Boštjan Nachbar je šele ta teden dobil nov klub. Vprašanje je tudi, ali bosta nastopila Matjaž Smodiš in Jaka Laković, prvi zaradi poškodb in slabe forme, ki se vleče že dve leti, drugi zaradi starosti. Od vseh verjetnih reprezentantov samo Lorbek igra vidno vlogo v svoji Barceloni (je verjetno tudi njen najboljši posameznik na splošno), vsi ostali večino časa preživijo na klopi za rezervne igralce. Prejšnje evropsko prvenstvo je bila izjemna priložnost, da Slovenija močno pomladi reprezentanco, tako kot je to pred tremi leti storila Srbija, vendar do tega ni prišlo.
V slovenski klubski košarki je situacija dokaj klavrna. Še vedno so nosilci igre v glavnem tujci. Če je še pred desetletjem veljalo, da bi morali mladi slovenski košarkarji dobiti v svojih klubih večjo vlogo, je danes na žalost tako, da kvalitetnih mladih igralcev močno primanjkuje. Če pogledamo na razpredelnico ABA lige, najdemo v zgornjem delu tabele le Union Olimpijo, na repu pa se drenajo ostali trije predstavniki.
Kaj storiti?
Iskati krivca za nastalo situacijo zgolj pri KZS, bi bilo krivično. Glavni krivci so klubi, ki so se odpovedali načrtnem delu z mladimi in ki so iskali bližnjice do tekmovalnih uspehov z nakupi tujih košarkarjev. Diplomanti in študenti FŠ pa so zaradi svojega neznanja pri mladih kategorijah uvedli šablonsko košarko. Tako imamo situacijo, da so tudi tisti igralci, ki igrajo na najvišjem nivoju (državno člansko prvenstvo) s košarkarskega stališča polpismeni. Vse je podrejeno taktiki, če pa se nasprotnik tej taktiki zna uspešno zoperstaviti, potem so igralci na parketu nebogljeni, saj nimajo ustreznih rešitev. To je bilo opazno tudi na preteklem evropskem prvenstvu, ko so slovenski igralci skušali streti cono nasprotnika z meti od daleč. Kdor bolj pozna ta šport ve, da se tako obrambi najlažje razbije s hitrimi podajami in pravilnim gibanjem igralcev, če pa jim uspe še kaka trojka – toliko bolje. Zanašati se zgolj na met za 3 točke, pa je nesmiselno. Ampak to je že preveč za naše strokovnjake. Trenerji danes niso učitelji košarke temveč „strategi“.
Edina pot iz nastale situacije je zgolj ena: košarka (pa ne samo ta šport) mora zopet postati amaterski šport. Občine in država pa morajo v celoti financirati delo po klubih (najem dvoran, oprema, stroški tekmovanj in plače trenerjev in sekretarjev društva). KZS mora močno znižati stroške tekmovanj in omejiti število tujih igralcev. Tista moštva, ki se odločijo za profesionalizem, pa si naj najdejo finančni vir, ki bo to vzdrževal. Na koncu koncev me (ne)uspehi Union Olimpije ne zanimajo, rad bi pa videl, da bi se čim več otrok lahko brezplačno ukvarjalo s tem prelepim športom pod vodstvom košarkarskih entuziastov.
