Šport spada med človekove razvedrilne
dejavnosti, ki krepijo telo in um, cilj te dejavnosti je torej boljše
zdravje. Zmerna rekreacija je seveda najboljša oblika športa,
vendar se tudi rekreacija vse bolj oddaljuje od tistega primarnega
cilja - vsesplošnega zdravja in dobrega počutja, kajti nekateri
posamezniki si zastavljajo tako visoke cilje, da s tem ogrožajo
svoje zdravje, posledično pa tudi življenje. Za vrhunski šport pa
ne moremo trditi, da je zdrav, saj od človeka lahko terja visok
davek: dostikrat je zdravje vrhunskega športnika ogroženo, poškodbe
so stalnica (nekatere poškodbe pa lahko pustijo dolgotrajne
posledice), vse več športnikov pa tudi umre na vadbišču ali v
športni areni.
V vrhunskem športu se vrti vse več
denarja, za marsikaterega športnika je to edini način preživljanja,
kar športnika seveda dostikrat sili, da poseže po prepovedanih
sredstvih (doping), ki mu naj bi omogočili boljše športne
rezultate. Vrhunski šport je postal pomembna industrija, od katere
živi vse več ljudi. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil šport še
deljen na amaterski in profesionalni šport, potem pa se je
Mednarodni olimpijski komite vendarle odločil to delitev odpraviti,
saj so v resnici tudi „amaterski“ športniki živeli od športa.
To je veljalo predvsem za športnike iz t.i. Vzhodnega bloka, ki so
bili uradno zaposleni v neki državni instituciji, poleg tega pa so
bili deležni še nekaterih ugodnosti in privilegijev. Znano je bilo
tudi dejstvo, da so v takratni Nemški Demokratični Republiki športu
namenjali ogromna državna sredstva z namenom, da bi njihovi
športniki lahko dosegali odmevne uspehe na mednarodnem prizorišču,
skratka šlo je za promociji države. Podobno se je dogajalo tudi v
takratni Sovjetski Zvezi. Pri doseganju vrhunskih športnih dosežkih
so Vzhodnjaki vključevali tudi različne znanstvene ustanove, med
njimi seveda tudi farmakologijo, kar je privedlo do dopinga v več
oblikah.
Vsa ta dogajanja (sicer to ni bila
zgolj značilnost športnikov z Vzhoda) so vzpodbudila mednarodne
športne zveze, da so se pričele boriti proti dopingu. Doping se je
sicer uporabljal že na koncu 19. stoletja – verjeli ali ne, to je
bil strihnin, eden najhujših strupov! Z napredkom kemije in
farmakologije po 2.svetovni vojni, so se na tržišču pojavila nova
sredstva, ki so vplivala na fizične sposobnosti športnikov. Sprva
se je največ uporabljalo amfetamine – poživila, nato pa so
zavladali anabolični stereodi. Slednji so zmožni spreminjati fiziko
športnika – poveča se mišična masa in absolutna moč. Posledice
jemanja teh nedovoljenih sredstev so najbolj vidna pri športnicah,
saj postanejo podobne moškim – imajo globlji glas, bolj izrazite
mišice, prsi so vidno manjše, postanejo bolj dlakave. Nastala je
nuja, da se ustanovi mednarodno telo, ki bi prevzelo nadzor nad
tovrstno zlorabo farmakoloških izdelkov. Tako je v 60.-ih letih
nastala Svetovna anti-dopinška agencija (WADA), ki je dopingu
napovedala vojno. Ker so dopinški testi zelo dragi, je bil ta nadzor
dokaj pomanjkljiv, predvsem se je izvajal na Olimpijskih igrah. Na
Olimpijadi v Münchnu leta
1972 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca, takrat aktualna
svetovna prvakinja, nepričakovano izgubila proti reprezentanci
Portorika, kar je bila prvovrstna senzacija. Po odigrani tekmi so na
kontrolnem pregledu ugotovili, da je bil eden od portoriških
košarkarjev dopingiran. Čeprav bi to moralo zadostovati, da se
rezultat tekme razveljavi in da se Jugoslovani uvrstijo v nadaljnje
tekmovanje, so se v zakulisju odvijale nečiste igrice in rezultat
tekme je ostal – Portoriko pač ni bil kaznovan. Čeprav so se
igralci dogovorili, da v takem primeru ne bodo več tekmovali
(reprezentanca je s tem izgubila vse možnosti za boj za kolajne), so
kasneje svojo odločitev spremenili, seveda pod pritiskom MOK-a in
naših športnih funkcionarjev, in nadaljevali so s tekmovanjem.
Legendarni srbski košarkar Predrag Simonović je ostal zavezan
prejšnjemu dogovoru, zato ni hotel igrati v nadaljevanju turnirja.
Simonovića so zaradi tega izključili iz ekipe in nikoli več ni bil
poklican v reprezentanco, čeprav je bil tedaj eden najboljših
košarkarjev v Evropi.
Eden največjih dopinških škandalov
se je zgodil na OI igrah leta 1988 v Seulu, ko je zmagovalec in
svetovni rekorder na 100 m – kanadski šprinter Ben Jonson, padel
na dopinškem testu. Osvojeno zlato medaljo mu je MOK naknadno
odvzel.
Ameriška atletinja Florence Griffith
Joyner je dolga leta veljala za najhitrejšo žensko na svetu in ni
bila nikoli osumljena, da jemlje nedovoljena sredstva. Toda po koncu
njene atletske kariere, je Flo-Yo, kot so jo imenovali, nenadoma
umrla v starosti 38 let. Pravi vzrok njene predčasne smrti ni bil
nikoli ugotovljen, toda pojavili so se sumi, da je v času svoje
športne kariere tudi ona uporabljala nedovoljena sredstva in
posledice tega so se pokazale kasneje z njeno prezgodnjo smrtjo.
V zadnjih letih pa sta odjeknili še
dve svetovni dopinški aferi – ameriška atletinja Marion
Jones in ameriški kolesarski šampion Lance
Armstrong. Victor Conte je v televizijski oddaji pričal, da je on
osebno Marion Jones
večkrat dal nedovoljene substance. Tako je bila sprožena ena
največjih športnih afer, saj je bila Jonesonova prva atletinja v
zgodovini olimpijskih iger, ki je na eni Olimpijadi osvojila kar 5
zlatih medalj. Marion je bila obsojena na zaporno kazen, odvzeli so
ji vse medalje, poleg tega pa so njeni bivši sponzorji od nje
zahtevali povračilo vsega denarja, ki ga je v preteklosti od njih
prejela. Marion Jones
je bankrotirala, danes pa igra profesionalno košarko.
O Lancu Armstrongu se je skozi vso
njegovo odmevno kariero pojavljali očitki, da jemlje nedovoljena
sredstva. Lance je med svojo kolesarsko kariero zbolel za rakom na
modih, bolezen je premagal in zopet začel žeti izjemne rezultate. V
sklopu zdravljenja raka je Lance moral jemati tudi nekatera hormonska
zdravila, o čemer so bili seveda obveščeni tudi v protidopinških
institucijah. Kljub temu so po vsakem njegovem uspehu nekateri zopet
pričeli dvomiti o njegovih rezultatih, saj naj bi temeljili na
nedovoljenih sredstvih. Lance je bil mnogokrat testiran in nikoli
niso našli sledov jemanja dopinga. Prav zaradi tega je vsa ta gonja
proti njemu nekoliko čudna, saj so vsi dokazi proti njemu nastali
šele dosti kasneje in še ti so zgolj pričevanja ali njegovih
bivših moštvenih sovoznikov ali pa osebja, ki je je skrbelo zanj.
Kakorkoli že, Lance Armstrong je obsojen jemanja poživil.
Kolesarstvo je izjemno naporen šport
in znano je, da je v tem športu veliko nedovoljenih sredstev, to
isto velja za atletiko. Vendar danes skoraj ni športa, kjer
tekmovalci ne bi jemali katero od prepovedanih substanc. Sin nekega
mojega prijatelja, ki je igral tenis, mi je zaupal, da veliko
vrhunskih tenisačev jemlje določena pomagala, o čemer se je
prepričal na lastne oči. Javna tajna je, da so zvezdniki NBA-ja
svojo udeležbo na Olimpijskih igrah pogojevali s tem, da se njih ne
sme testirati na nedovoljena sredstva. Olimpijske igre izgubljajo
svoj glavni namen – druženje športnikov z vsega sveta, ne glede
na njihovo kvaliteto in njihove pretekle uspehe. OI so postale en sam
velik posel, kjer ni prostora za romantiko ali nostalgijo („Važno
je sodelovati“). V zadnjem času smo priča pojavu, da se s
programa OI črtajo tudi nekateri klasični športi, kot je to na
primer rokoborba. OI so postale reklamni pano multinacionalk in nič
drugega. Meni osebno Olimpijada ne pomeni nič in je v glavnem tudi
ne gledam več.
Če nad dopingom bdi mednarodna
organizacija, pa so športne stave tiste, ki bodo (so) športu
odvzele še tisto zadnje – verodostojnost doseženih rezultatov.
Lahko samo upamo, da športne stave ne
vplivajo na rezultate v elitnih športnih tekmovanjih, čeprav primer
francoskega rokometnega zvezdnik Karabatića, ki z rokometom služi
lepe denarce, poraja sum tudi v to. Pred let se je veliko govorilo o
ruskem tenisaču Davidenku, ki je igral res vrhunski tenis, dostikrat
pa je izgubil dvoboj s kakim anonimnežem. Ozadje te zgodbe naj bi
bilo sledeče: kot izredno talentiranemu mlademu igralcu tenisa naj
bi pri njegovi nadaljnji karieri finančno pomagali nekateri iz
ruskega kriminalnega podzemlja, ki so kasneje od njega zahtevali
povračilo, kar se najlažje doseže preko vnaprej dogovorjenih
izidov njegovih dvobojev, kar se unovči preko stav.
Predsednik Slovenske teniške zveze
Gregor Krušič je objavil rezultate svoje raziskave, ki pravijo, da
je kar 80% vseh teniških dvobojev zrežiranih. Seveda tu ne govorimo
o tekmah vrhunskih tenisačev, temveč o tistih, ki se nekako
nahajajo pod 100. mestom ATP-ja.
Največ tovrstnih afer je bilo
zabeleženih v nogometu, med njimi so sodelovali tudi slovenski
nogometaši ali funkcionarji. Gre za mednarodni kriminal, ki ga
nadzirajo mafijske združbe v Hongkongu.
Tudi košarka ni imuna na tovrstne
pojave. Letos sem iz prve roke slišal, kako se to počne. Pred
tekmo, kjer je kvota dobitka izredno visoka, k nekemu pomembnejšemu
članu moštva pristopijo neznanci, ki mu ponudijo dokaj zajetne
vsote denarja, da na tekmi pač naredi tisto, kar se od njega
zahteva. Zavedati se je treba, da se v slovenski košarki vrti zelo
malo denarja in če se nek košarkar odloči na ta način zaslužiti
dodaten denar, bo zaslužil več denarja, kot ga v celi sezoni prejme
od svojega kluba. Taki skušnjavi se le redko kdo lahko upre. Na eni
zmed tekem slovenske 1. košarkarske lige so nekateri igralci tekmo
lažirali. Tako smo bili priča temu, da domači zvezdniki niso
„uspeli“ zadeti koš tudi iz najlažjih pozicij, košarkarji
nasprotnega moštva pa so le s težavo to izkoristili, bilo je povsem
očitno, da je tekma prodana, česar pa v krovni organizaciji niso
prepoznali, zato ni bilo za vpletene nikakršnih sankcij. Toda o
takem dogajanju bo pač v prihodnosti morala razmisliti KZS.
Včasih pa na nek športni izid
vplivajo tudi drugi faktorji. Tak občutek sem dobil pred dobrim
letom dni, ko sta se v finalu teniškega OP ZDA pomerila Srb Novak
Djoković in Škot Andrew Murray. Čeprav je bil nesporni favorit
tega obračuna Djoković, je zmagal Murrey. Znano je, da sta ta dva
igralca izven igrišča velika prijatelja. Znano je tudi dejstvo, da
Djoković ni tako tržno zanimiv kot Federer ali Nadal, toda v tržnem
smislu je daleč najbolj zanimiv prav Murrey, saj Britanci že zelo
dolgo časa niso imeli kakega teniškega šampiona. Kakorkoli že,
Novak Djoković takrat ni prikazal svoje vrhunske igre, igral je
dokaj medlo in brez potrebnega adrenalina. Poznavalci tenisa so se
takemu razpletu finalnega dvoboja nekoliko čudili in pojavile so se
govorice o dogovorjenem izidu, saj naj bi zmaga Britanca v teniški
šport pritegnila dodaten denar in tudi Djoković naj bi s tem dobil
svoj delež kolača.
Kaj storiti?
Boj proti dopingu dosega uspehe, vojna
proti dogovorjenimi izidi tekem pa ne bo nikoli dovolj uspešna.
Edina rešitev bi bila, da se tovrstne stave prepovedo. Stavnice se
morajo zopet preseliti v ilegalo, tako kot je to nekoč že bilo.
Stavam se ne bo moč nikdar odkrižati, toda njihovo škodljivo
delovanje je potrebno odločno zajeziti. Na žalost državne blagajne
v nekaterih državah prejemajo preveč denarja od obdavčitve
tovrstne industrije, da bi se mu odpovedale, zato ne gre pričakovati,
da bi športne stave kdajkoli prepovedali.
Kjer je veliko denarja je kriminal
vedno prisoten.
Ni komentarjev:
Objavite komentar